Minevajo
podobe,
minevajo
stoletja,
teče
čas,
gre
prav vse po gobe,
odnese
tok živetja,
tudi
nas,
zaman
so vsa hotenja,
zaman
vsa iskanja,
je
tako,
da
slednja sled življenja
se
najbolje ohranja
pod
zemljo…
Si
skrušeno dejala,
da upanja
za naju
nič več
ni,
boleče
si spoznala,
da
radost je pri kraju,
ne
živi,
bila je
čista zmota,
kar se,
nekoč, je zdelo,
da bo
šlo,
odnesla
so te pota,
prav
jadrno, veselo,
na lepo…
Teče,
in odteka v praznino
slednja
lažna, goljufiva stvar,
komaj
se obrneš, že je mimo,
in za
njo nikomur več ni mar…
Teče,
ne da drugo bi pustila
kot, za
kratek čas, spomin boleč,
teče,
da do konca bi zdrobila
slednjo,
še najmanjšo dobro reč…
Ni komentarjev:
Objavite komentar