Kjer glad žanje…

Brez pesmi ni stiha, brez kaplje oblaka,

brez zraka ni diha, brez dneva noči,

brez trohice sreče ni volje koraka,

le pot, ki se vleče, brez cilja, strasti.

 

In ni brez utripa srca, da pogreje,

ni v praznosti hipa globine neba,

pod masko nadeto še smeh se ne smeje,

in vse kar je sveto se v laži konča.

 

Brez zvezd ni očesa, da znalo bi peti,

so prazna nebesa v globelih temè,

in hladu ne kaže se v toplem živeti,

pa raje umaže, uniči, zatre.

 

Brez struge ni reka, brez solze veselje,

in ni brez človeka človečnost imet,

zaman so vse sanje, zaman so vse želje,

kjer glad davek žanje požira ves svet.