Slovo sem upu dal…

S tem, ko je Prešeren »slovo upu dal«, se je izkazal za čudaka, za »nenormalnega«, če ne radi drugega, potem zato, ker ni vedel za tisti obči upanje-umre-zadnje. Jebat ga, pri nižje razvitih bitjih je v prvi vrsti samo živetje, ne glede na to, kakšno je, dočim človek ne vidi lastnega življenja, v kolikor ne zmore udejanjati določenih vrednosti, vrednot, ki so, mimogrede povedano, popolnoma drugačne od živalskih…

 

Tudi sam sem slovo-upu-dal, zanj nimam niti najmanjše osnove, dočim strah ostaja. A ne strah zame, pač pa za neko bitje, katero imam rad, in ki je, ne krivo, ne dolžno, obsojeno na vseživljenjsko trpljenje. Žal, a je tako. Prekleto…

 

Preklinjanje je ena redkih stvari, ki so mi še ostale. Bolje, da z besedami tolčem, kot da bi se podal po brejviških poteh, četudi so le-te učinkovitejše. In preklinjam, vedoč, da je med živalmi krepko večji greh grdo govoriti, o grdem, kot pa grdo početi! Tam, kjer ni morale, tam, kjer, posledično, vest ne učinkuje, tam, kjer je moja-rit merilo »pravičnega«, »dobrega«, »lepega«… tam drugega, kot hinavščine, in ostalih podob pokvarjenosti, ni pričakovati! Pomembno je, da je »živeti lepo«, pa čeprav živiš tako, da krog sebe – ubijaš! In potem takšni še o neki »humanosti« govorijo…