Absurd
je… ko delaš presek, skozi lastno življenje, in ugotavljaš, da… očitno ničesar
vrednega v njem nisem imel. Ko bi bilo vredno, se ne bi z nevrednostjo
izkazalo!
Spomin
je hudič. Kliče tisto, česar niti spoznal ne bi, najraje, čeprav… je tudi
šaljivec, vsaj tako se mi zdi, ko na razne »večno hvaležne« pomislim, in na to,
kako so v prvem možnem trenutku nož-v-hrbet-zarili… pa se spomnim nekega »tebi
nikoli ničesar slabega«, potem pa… hahahahaha, naravnost smešno, in to boleče
smešno je, ko ugotoviš, da so besede povsem plehke, in da se dejanja popolnoma
drugače od njih izkažejo!
Postrv
se bo v žabji mlaki sila neugodno počutila, je čistovodna riba, pa se v smradu
muči, trpi, dokler je pogin tega ne odreši. Mlaka je le za mlakarje, vse drugo
vanjo ne sodi. Razen, če se želiš najprej izkazati za bedaka, ki verjame v moč
spreminjanja, da bi na koncu ugotovil, da je edina sprememba v tem, da so ti
sonce zamračili, in ti iz nekoč pojoče, poskočne duše priklicali preklinjanje!
In s takšno »lepo« ugotovitvijo čakaš na lastno odrešitev…
Pa še v
pravljice sem verjel, nekoč, in to zelo, da bi orvelovski svinjak, in svinje v
njem, spoznal. Ne, ne, v svinjaku pa pravljicam ni dano obstati!
Ni komentarjev:
Objavite komentar