Klic z neba…

Razlegel se je klic z neba:

Ej, ti, kaj tam postavaš,

čemu nič več ne tavaš

prek tega širnega sveta?!

 

Možakar star, brkat, bradat,

s frizuro sivolasno,

obenem ni mu jasno,

pa mene našel je spraš'vat…

 

Čemu sprašuješ, mar ne veš,

ti, ki na vrh si sedel,

da z njega vse bi vedel,

pa se francoza greš?!

 

Pomane brk si, koj za tem

še drugega, seveda,

in srepo me pogleda:

Vse manj je tistega kar vem…

 

E, ljubi bog, mi izleti,

res časi so nemili,

a da še to so porodili,

da tudi tebi jasno ni?!

 

Ni pomoči, izdih v nemoč,

nihče me nič ne vpraša,

me v vsem denar prekaša,

pa raje sem med zvezde zroč…

 

Uh, končno si spregledal!

Naj bo ti v odpuščanje,

iskreno ni vsakdanje.

Takole bom povedal…

 

Saj hodil sem, si ti mi priča,

po dolgem in povprek iskal,

da na posledku bi dognal:

je majhen svet, v obilju niča!

 

Pa se mi več, zares, ne da,

mi bolje tu je stati,

kot pa zaman iskati

kjer glave ni, in ni srca.