Ne zavidam…

Ne zavidam tistim, ki v zrnu ne vidijo mlina, ki v mlinu ne vidijo kruha, ki v drobcih ne vidijo sveta!

Ne zavidam tistim, katerim je še več od več potrebno za to, da, vsaj za nekaj časa, do zadovoljstva dospejo, dočim si ga zmorem sam ustvarjati sproti, pa čeprav nekega metulja, ali razletelo ptico, za pomoč poprosim.

Ne zavidam tistim, ki se tresejo ob misli, da utegnejo manj imeti, obenem pa je vse, kar imajo, meni en sam, preprost – nič.

Ne zavidam tistim, ki potrebujejo letalo, da poletijo, brod, da se na kraj sveta podajo, obenem pa ne vidijo neba, in ne čutijo čarobnosti neznanega.

Ne zavidam tistim, katerim ščepec v praznino poraja zadovoljstvo, iz njega srečo plete, da se kot puhla izkazuje.