Me je
prijelo, da v svet bi se odpravil,
povsod me
vleče, pa ne vem, kje bi začel,
vendar
gotovo na urbano ne bi stavil,
bi,
zapermej, v džunglo prej gledat hotel…
Me je
prijelo, da tako bi, kot Cigani,
kolesna
hiša, pa kamor popelje pot,
nebo je
lepše, ko ga gledaš na poljani,
ko so
nad glavo, povsem sanjavo, zvezde povsod…
Vendar,
le kaj mi bo daljava,
kaj zelena
trava,
če pa
tjakaj pojdem sam,
če teh,
ki mi je zanje biti,
ni s
seboj voditi,
v lepem
tudi sam ne znam…
Me je
prijelo, pravzaprav od nekdaj vleče,
da še
obstajal pravi, divji bi Zahod,
neskončne
trave, vetrič pa po njih šepeče,
pogled
pa seže do tja, kjer leže nebesni svod…
Me je
prijelo, in me, do konca, bo držalo,
da,
kakor ptica, krila bi lahko razpel,
a
vselej tu je, kar mi bo preprečevalo,
da bi v
sanje, svoje, vsakdanje, lahko letel…
Vendar,
le kaj mi bo daljava,
kaj zelena
trava,
če pa
tjakaj pojdem sam,
če teh,
ki mi je zanje biti,
ni s
seboj voditi,
v lepem
tudi sam ne znam…
Ni komentarjev:
Objavite komentar