Priskakljala
mala je porednica,
ponudila
mi je let, vse do neba,
vsa
odpeta, vneta, je kipel njen čar,
mi
ponujala vsega je v dar…
Nje
pogledi, drža, nagajiv nasmeh,
me vabila,
z dihom vsakim, je v greh,
bojda
spremlja tisti jo problem pereč,
ko
dovolj ti ni niti preveč…
Le da
dolgo vidi, jo začne metat,
vsa nesrečna,
kadar mora gladovat,
kadar
nima, se ji zaustavi svet,
saj
brez dolgega ji ni živet…
Je
menila, da bi uporaben bil,
njene želje,
bojda, bi lahko tešil,
me
preplavilo vsega je, od potu,
ko
visela mi je krog vratu…
Že res,
da si vsa prepričljiva,
in lepo
je, kar te krasi,
prav
mikajoče ustrežljiva,
ob tebi
se še led topi,
vendar,
verjemi, nisem pravi,
pa ne
da ne bi mikala,
a kaj,
ko nekaj, v meni, pravi,
da se
tako, povprek, ne da!
Ni komentarjev:
Objavite komentar