(Brez)napačni…

Da je brez napak lahko zase trdi samo tisti, ki nikoli ničesar ni počel (takšnih pa ni) oziroma tisti, ki sploh ne ve kaj je pravilno… obenem pa ima spomin-zlate-ribice. Da, samo nagonsko bitje, ki se niti sebe kot celote ni zmožno zavedati, lahko s takšno samovšečno neumnostjo nastopa.

 

Oni so vedno pravilni. Ko bi še prav poznali, bi bilo pa sploh dobro. Čeprav ne vem, če bi, v takšnem primeru, in ob domnevi, da bi vest premogli, preživeli pogled v zrcalo.

 

Njih »pravilnost« se odraža na Svetu, ki je prav zaradi prevladujočih sebičen, pogolten, pokvarjen. In, kakopak, ter ne nazadnje – butast!

 

Sprijenim ne dopuščam popravkov. Dovolj so mi zasvinjali, da bi mi še več.

 

Raje sem napačen med njimi, kot po njihovo pravilen.

 

»Na napakah se učimo.« Breznapačni se ne rabijo učiti, se pametni rodijo.

 

Ne obžalujem svojih napak, brez njih ne bi vedel, obžalujem pa svoje védenje.