Poletel
bi, a več ne znam. Pravzaprav ne morem. Volja je v meni ubita, pa tudi, ko bi
živela, ji ne bi pustil. Krila sem si zarezal. Ko se je prvo dete rodilo, sem
vedel, da ne smem po tistem da-je-meni-lepo. Danes pa so štirje, ki so mi
pomembnejši od mene samega. In čeprav se jim ne zdi, da radi njih prirezanih
kril živim, bodo, morda, nekoč spoznali, da je temu tako. Morda, če se znajdejo
v podobnih izkušnjah, kakršne sem sam doživel…
Še
preden sem se izvil iz objema mlečnozobnih let, sem spoznal uvidevnost,
značilnost, ki je sicer odlika, a zmoreš radi nje trpeti, ko ti govori »ne
moreš po svoje, ker ta po-tvoje boli tiste, katere imaš rad«! Še huje, celo to
ti preprečuje, da bi v odnosu do popolnih neznancev sebe uveljavljal, na njihov
račun. Ni mi bilo težko tako, ne, v bistvu se sploh nisem potreboval truditi,
kar sama od sebe je živela, ta uvidevnost, pa čeprav sem radi nje velikokrat,
prevečkrat plačeval, vendar – ko bi vsi zmogli z njo, z uvidevnostjo, bi, verjetno,
danes ene same grde besede na račun sveta ne premogel!
Vsake
toliko me, še vedno, preleti želja po letu. Po mojem letu. Povsem po svoje bi
ga usmeril, ko bi zmogel, ko bi znal tisti da-je-meni-lepo, ko bi mi zmoglo biti
lepo v sebičnosti, nemoralnosti, v smradu! In bi, ko bi poletel, svoj let
usmeril povsem drugače, kot sem ga v mladosti, ter predvsem daleč stran od vse
lažnivosti, hinavščine, sprijenosti, in predvsem – brez iskanja človeka! Le
čemu bi ga iskal, ko pa ga je redko, skorajda nemogoče najti?!
Dobrote
ni moč klicati, ni je moč naučiti, ali obstaja, sama po sebi, ali pa je ni! In
tam, kjer živi, tam redno dobiva po glavi, tako »gosto« je posejana prek
planeta! In se uči, korak za korakom, vedno bolj, zapirati se vase, ne nuditi
se, kaj šele dajati se povprek, nekim dvonogim govnom, katera da-je-meni-lepo
vodi, od prvega njihovega koraka, pa vse do pogina! Ne, sebičnost in uvidevnost
ne gresta skupaj, sebičnost in rad-imam-tebe sta skregana!
Dolgo,
predolgo sem potreboval za to, da sem spoznal kako je potrebno z zadržkom
izkazovati človečnost! Preveč je takšnih, ki si niti obstajanja, lastnega, ne
zaslužijo, ker v njih niti malo vrednega ni, preveč, da bi s srcem-v-dlani
naokoli hodil! Posvinjajo, potolčejo, pobijejo! Drugače tudi znajo ne, kajti
pod njih debelimi kožami – ničesar ni, vsaj lepega ne! Poleg tistih »meni«, »zame«,
kakopak…
Danes
mi je vseeno, če cel svet pogine, le redki so, za katere bi mi bilo žal, redki,
v naprej obsojeni na trpljenje.
Veliko
sem pomagal, bebec, želeč posameznikom, in svetu kot celoti, doprinesti. In
nisem pomagal tako »mimogrede«, da me pomoč ničesar ne bi stala, daleč od tega,
vanjo sem vgrajeval svoj čas, svoje življenje, nemalokrat tudi – svoje trpljenje!
In mi ni žal, da sem se takšen izkazoval, žal mi je tega, da nisem znal
izključno pravim pomagati! Pa so se, ti pravi, le redko izkazali, kot pomoči
vredni. Vse ostalo pa… bi bilo bolje, ko bi me le v hrbet spoznali!
Ni
dobro graditi človeškega sveta, ni dobro biti človek… tam, kjer se nagoni za
ljudi razglašajo! Žival ne sodi v hišo, kvečjemu v brlog, v svinjak!
Ni komentarjev:
Objavite komentar