Ej, France!

Ej, France, minil je čas

kar sem te poslednjič baral,

pa bi slišal spet tvoj glas,

če ga iz kosti boš ščaral!

 

»K vragu…«

 

Kaj, France, kaj te teži,

mar te sklepna revma daje,

so ti črvi šli v kosti,

vse do bolečin grizljaje?!

 

»K vragu…«

 

Kaj te v grlu muči žeja,

da beseda ti ni mila,

ti nekoč je njena veja

blagodarno obrodila?!

 

»K vragu…«

 

Res, France, ti ne pritiče,

takšno nejezično stanje,

danes ti Slovenstvo kliče,

pa je dan za radovanje!

 

»Prav zato, prav radi tega,

jeza mi je grob obdala,

me nekoč je ta zalega

smešila, in me pljuvala,

zdaj pa, bojda, me častijo,

sebi se kulturni zdijo,

a – ko jih v šolah ne bi gnali,

ne bi mojih pesmi brali!«

 

Ej, France, ma ne tako,

pusti jezi stat ob strani,

kar bilo je, je bilo,

zdaj so vrli Deželani…

 

»K vragu vrli, licemeri,

jim zavist gre prek pohlepa,

se bogatega kot dveri

rit jim kaže iz počepa,

bodo tujcem vselej pasli,

v ponižnem hlapčevanju,

niso pesmi mi dorasli,

upu in pričakovanju!«

 

Dobro, pač, sem vsaj poskušal,

da bi ti nasmeh izvabil,

vem, poznam jih, sem jih skušal,

pa se mi je čas zagabil…

 

»Čas za njih sprememb ne nosi,

luči ni sijat iz niča,

Bog preredko zvezd natrosi,

raje da v radóst hudiča,

a ni vrag, mi bo prestati

to lažnivo praznovanje,

jutri smel bom v miru spati,

skoz pozabljeno vsakdanje.«

 

Prav, France, naj varno ruša

skuša ves tvoj gnev prikriti,

in naj v miru spi ti duša,

daleč stran od slednje riti!