Ko sem
odpeljal Malo sem, nazaj grede, poslušal, celo v okviru programa »nacionalke«
(kjer bi vsaj malo bolj morali paziti na to, o čem oziroma kaj govorijo!), neko
oddajo, v kateri so govorili o »slovenski kulturi«, in pridodali nekaj besed o
tem, da so »v Šanghaju Plečnika razstavili«…
Glede
prvega, glede »slovenske kulture«… takšne zadeve ni, nikakor! Ne obstaja ne
slovenska, ne francoska, nemška, angleška, ruska… kultura, pač pa obstaja kultura,
s katero se posamezni njeni tvorci izkazujejo, takrat, pač, ko jo ustvarjajo!
Obstaja pa slovenska ne-kultura, slovenska »folklora« (popolnoma enaka
katerikoli drugi »ljudski«), izkazujoča se v pohlepu, v zavisti,
škodoželjnosti, hinavščini, preračunljivosti, neuvidevnosti, skratka v prav nič
lepih svojih podobah! Obenem pa…
Osebno
se nikoli nisem opredeljeval v okviru nekih obče veljavnih razmejevanj,
razmejevanj, ki rušijo povezanost celote (Sveta) kot take, pa ne soglašam s
tem, da me med »slovenske« umeščajo, kajti – kot človek pripadam izključno
človeku, ljudem, le-ti pa se v različnih svojih nacionalnih, rasnih, kulturnih…
podobah izkazujejo, čeprav jim je, vsem, od prvega do zadnjega, skupni imenovalec
– človečnost! Potemtakem prav tisto, česar v »ljudstvih« ni iskati!
Glede »razstavljenega
Plečnika« pa… priznam, s to trditvijo mi je bila radovednost porojena: so
njegovo truplo, morda, na ogled postavili… ali pa so, kdo bi vedel, zgolj
ustvarili razstavo, ki je o Plečnikovih delih govorila?!
Ni
dobro, kadar blebečejo, ne vedoč o čem blebečejo, ni dobro, kadar se s kulturo
postavljajo, medtem ko se zmorejo le nekulturni izkazovati!
In še –
nekoč je bilo slišati tisti smrt-fašizmu… danes ni redek smrt-komunizmu… ne,
ne, neštetokrat ne, edina stvar, ki (od)reši človeštvo, je – smrt nagonski
bebavosti (v okviru človekovega sveta, kakopak)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar