PPP…

Kakor običajno, tako je bilo tudi to noč, Malin odhod mi ni dal spati. Prav, če je že tako, mimo dejstev ne kaže, njih neupoštevanje ničesar dobrega ne poraja, pa…

 

Pa sem se odločil, da bom kar prek noči zastavil s trojnim p-jem, da ne bi časa v nič metal, pač pa bi za njim vsaj nekaj ostalo narejenega. Perilo. Pregledovanje. Pisanje…

 

Trenutno je v drugo stroj v teku, in vsaj še enkrat bo moral oddelati svoje. Nabralo se je njenih stvari, še bolj pisanih, kot so sicer, kajti na večini so tudi jedilniki izpisani. In tudi posteljnina jo bo sveža dočakala, ko bo spet doma…

 

Nabralo se je tudi prispevkov, za Rima rajo. In sem zastavil z njih pregledovanjem, v bistvu s prvim krogom izbiranja najboljših. Pravzaprav, zvečine vsaj, najbolj »prebavljivih«. Pri čemer, kakopak, upoštevam starost zapisovalcev, v bistvu njih otroška leta, čeprav… da, tudi v njih letih je moč ugotavljati, pri kom bi se, morda, utegnilo pisanje kot smiselno izkazati, pri kom pa gre zgolj za lovljenje že neštetokrat prežvečenega, za nekakšno stihokleparstvo, izkazovano v željah po biti-nekaj in… tu in tam se mi je trpek nasmeh izkazal, ko so se mi, ob prebiranju, iz spomina priklicali napotki posameznih učiteljic, tisti »obilo užitkov ob branju«…

 

Pisanje pa… težko brez njega zdržim, čeprav bi moral, vsaj za nekaj časa, upoštevaje, da imam nekoliko vnete oči, vendar – če bodo zdržale prebiranje prispevkov, ni vrag, da ne bi tudi tistih nekaj besed, ki se mi utegnejo tekom dneva zapisati. Upam samo, da vnetje ni stranski učinek, neka neljuba posledica zdravila, katerega jemljem zadnje dni, in da se bo čim prej vsaj zmanjšalo, če ne kar odpravilo…

 

Kadarkoli se odpravim k pralnemu stroju, ali v kuhinjo, v pritličje, skratka – vselej mi pade-v-oči luknja, katero je skopala na dvorišču. Vsaj toliko sva se uspela dogovoriti, da jo je zastavila ob robu, in ne na sredi, kakor je nameravala. Zaradi njene varnosti, ko teka sem ter tja bi utegnila stopiti vanjo, in ni tvegati nekega zvina, ali »razbitega« nosu, že tako in tako je v času, ko, ne zavedajoč se morebitnih posledic, tveganja dobesedno išče. In to zelo »pametno« počne…

 

Nekaj dni nazaj… neka reža pri predalu velike, masivne komode, ji ni dala miru, pa je takrat, ko sem ji šel večerjo iskat, vse prste, z izjemo palca, leve roke potisnila vanjo. Lepo, zanimiva zadeva, morda celo v raziskovanje usmerjena, vendar – skozi režo so šli, prsti, nekam v notranjost, le nazaj niso hoteli priti, pa sem jo v solzah našel, in v negotovosti, strahu. Predala, kakopak, nisem smel odpirati, vrag vedi, kako bi ji lahko prste stisnil, ko bi to počel, in ni ostalo drugega kot po logiki če-so-šli-notri-bodo-šli-tudi-ven. K sreči ničesar hujšega ni bilo, nekaj rdečine, ki pa se je za imenitno zadevo izkazala, pa sem ji, po prvem obkladku, v katerega sem ji prste ovil, kar nekajkrat moral nositi zmočeno krpo. Tudi na koleno, za katero se je spomnila, da je pred časom padla nanj, in jo je začelo čudežno prav takrat »boleti«…

 

Kljub vsemu imava nekakšno srečo, po določenih vprašanjih zagotovo, denimo po vprašanju konja, katerega bi-rada-imela. Srečo v tem, da nimava ustreznih površin, in v tem, da nimava potrebnega denarja, da bi si žival omislila. Kakopak, posledično tudi v tem, da ne more s konjskega hrbta pasti, ker – je mojstrica za padce, ne potrebuje jih dolgo iskati, preden ji uspejo…

 

Dvakrat, morda trikrat sva se tudi kregala, poslednjič v petek zvečer. Lepo sva se igrala, pred časom, ki o odhodu na spanje govori, pa – ko je napočil trenutek za odhod na kavč, in je bila že kar primerna ura, bi se ona še naprej igrala, in ji spanje ni niti malo dišalo. Kakšna utrujenost neki, ko pa se je s tato lepo skrivati, loviti, vendar – tudi takrat, ko si nasprotujeva, tudi takrat zna zaspati prižeta k meni, s svojo bučo na mojem ramenu, in se zna v naslednjem jutru nasmejana zbuditi. Kar mi godi, ker mi priča o tem, da najini kregi, zaenkrat vsaj, minevajo brez zamere. Pa še o nečem mi to priča, o neki predanosti, denimo…

 

Ob tem se spomnim Lukovega razočaranja. Ne, nisem nek športnik, zelo malo sploh spremljam šport, in tudi nisem nek običajen navijač, kajti navijam za lepo, torej tudi korektno, fer-plej izkazovanje, ne glede na to, kdo postane zmagovalec, a kljub temu nekaj malega spremljam dogajanje ob Dončićevi menjavi klubov. In sem zasledil njegovo razočaranje, v katerem je tudi besedo »pripadnost« omenil. E, Luka, Luka, mlad si še, naj te naivnost čim prej mine… ali pak tudi ne, vrag vedi, kaj je bolje!

 

Saj pripadajo, kako ne bi, nenehno in na vsakem koraku – lastnim interesom, ugodju lastnih riti! Na to pripadnost je vselej moč računati, in v njej tudi korito vidno vlogo igra. Bolj kot je polno, raje ga imajo, tisti pa, ki ga polni… ma, če je pepe ali janez, popolnoma vseeno, samo da daje, da je dober-do-nas, da je »pošten« in »pravičen«, ker, kakopak, nam-daje! Ja, poznajo pripadnost, natanko tako, kot poznajo ljubezen. Ne nazadnje je pripadnost sestavni del tega čustvovanja. V njihovem primeru tistega rad-imam-sebe…

 

Ko bi dejal, da se mi Luka smili, bi se lagal. Že res, da so ga grdo izigrali, že res, da so ga za zajeten kup denarja prikrajšali, vendar – koliko jih je, ki niti za sproti nimajo, in koliko jih je, katerim je marsikaj drugega kot žoga, in zabava-na-zabavo, pomembnejšega, tistih, ki zmorejo dejansko prispevati k nečemu, vsaj navidezno, boljšemu, pa se ne morejo pritoževati nad tem, da bodo sto milijonov manj zaslužili! Ne, ne smili se mi, nasprotno – privoščim mu konkretno izkušnjo! Pa ne zato, ker bi mu slabo želel, nasprotno, pač pa zato, ker je zanj bolje, da prek sveta z odprtimi očmi hodi, da pretirano ne upa, in ne zaupa, v karkoli drugega kot v lastna prizadevanja, v lastne zmožnosti, kajti – tako malo lepega in poštenega je, na tem planetu, da je malodane greh v obstoj obojega verjeti, pa… prej ko se bo zavedal realnosti, manj ga bo, v bodoče, po glavi bila!

 

Ja, konj. Šekspir bi dejal, da bi bilo moč z njim do polovice kraljestva dospeti, verjamem pa, da bi se tudi zvezde znale iskriti, zavoljo konja, tako tiste, ki medse, v »nebo«, radi sreče, kličejo, kakor tudi, žal, one druge, ki razne zvine, zlome spremljajo. Pa ne rečem, ko bi imel možnosti… vsaj nekega Islandca, morda ponija, bi, zagotovo, nabavil, pa – dete na njegovem hrbtu, povodec pa v mojih rokah…

 

Sem tudi o nekih drugih zverinah razmišljal, denimo o hrčku, papagaju… vendar – tako silovito jo strast zagrabi, ob najinih mačkonarjih in cuckih, da vsi štirinogi, tukaj zagotovo, bežijo pred njo! Nekaj časa že zdržijo dviganje, objemanje, stiskanje, žal pa niso iz pliša, pač pa tudi dihati potrebujejo. In si težko zamišljam neko drobnejšo žival, v rokah moje razbojnice… bi preživela izlive njenih čustvovanj?!

 

Pripadnost. Predanost. Iskrenost. Poštenost. Ha-ha-ha, ljubezen… bentiš, Luka, daj, čim hitreje odrasti!