Obljubim!

Obljubim, obljubim, da se spremenim,

za kazen, ker bevskam, ker vselej težim,

in bojda ni dobro, še najmanj lepo,

metati sred gnoja, kar sili v nebo…

 

Obljubim, obljubim, ni večno zdržat,

se res bom popravil, če prej ne, enkrat,

nikoli ničesar ne bom več dejal,

četudi bo vrag vse do konca pobral…

 

Obljubim, obljubim, težko to res ni,

na slednjem koraku obljub mrgoli,

a jaz bom do svoje obljube zavzet,

le malček z menoj treba bo še trpet…

 

Obljubim, obljubim, obljub se držim,

zato vse redkeje dajat jih hitim,

sem lomil v obljubah se nekih nekoč,

ker v vztrajnosti svoji sem prav nemogoč…

 

Vse manj jih ostaja, boječ je njih glas,

so kri mi izpile, ožele mi stas,

na skušnjah premnogih hitele spoznat,

da talnim nikoli obljub ni dajat…

 

Vendar – res obljubim, da se spremenim,

če prej ne, takrat, ko podam se v dim,

dotlej pa, kako bi drugače počel,

še malo robantil bom, malo še klel!