Sem mislil, da ves svet imam…

Nekoč, davno nekoč,

sem bil cvetoč, pojoč,

v dlaneh sem zvezde štel,

da bi jih čuval, grel,

je z jutrom dan žarel,

in v sanjah sem živel,

a kaj, ko rad hudič

vse lepo zmelje v nič…

 

Nekoč, davno nekoč,

imel sem up, in moč,

in je peljala pot

tja pod nebesa svod,

sem mislil, da ves svet

mi dano je objet,

a kaj, kjer so laži,

tam pravljica spuhti!