Že
tretji dan se, pretežni del časa, bojujem z Rima rajo, ko se prebijam skozi
prvi krog izbiranja najboljših oziroma, zvečine, najlažje prebavljivih zapisov.
K sreči imam tudi kaj drugega za početi, da malo živce spočijem, pa sem tako
tudi uvodnik za letošnji zbornik dal pod izgotovljeno…
V sebi
ne najdejo, vprašanje, če sploh imajo kaj iskati, pa starejše posnemajo, četudi
v njih ničesar videti ni. No, vsaj vrednega ne. In se ni bati, da ne bi neke téme,
neumne, obstale, pa neki, obče poznani, pogledi nanje, skratka – neumnost ima
zagotovljeno bodočnost…
Ob
prebiranju zapisov nekega mladeniča, sem začutil potrebo po tem, da mu namenim
nekaj besed. Njegova mama je poslala pesmice, pa sem na njen naslov pisal,
seveda ob prošnji, da mu moje besede prenese…
Tu in
tam se pripeti, vendar ne vsako leto, da ob zapisih posameznega otroka začutim,
da ta otrok vsebuje tisti nekaj-omembe-pozornosti-vrednega, tisti nekaj, zaradi
katerega bo, do konca svojega življenja, drugačen od vseh »pametnih, dobrih…«
ter sploh ah-in-oh bebcev, in bo, prav zaradi tega, tudi trpel, v brezvredni
gmoti nevrednih… pa se mi porodi potreba, da mu svoj glas namenim. In v njem
neko pohvalo, pritrditev, v vzpodbudo, v podporo naravnano, pa, če tako nanese,
tudi kak napotek ne uide, v želji, da bi pripomogel h kakovosti zapisovanja…
Domnevam,
da bom v tem tednu, predno grem, v soboto, po Malo, zaključil s prvim krogom.
Potem me, glede na izkušnje si upam tako trditi, vsaj še dva čakata, da bo
znana trideseterica najboljših. Pravzaprav bodo takrat znani, meni zagotovo,
tudi nagrajenci, a bodo njihova imena ostala prikrita vse do zaključne
prireditve, na kateri bodo razglašeni njihovi uspehi. Je le večji učinek, kadar
dovolj dolgo negotovost vlečeš, kasneje je veselje toliko močnejše, glasnejše,
udarnejše…
Da,
nekje v marcu bo opravljen, v celoti, izbor, pa mi bo za april ostalo samo še
pisanje scenarija za zaključno prireditev, in obveščanje šol o finalistih. Mačji
kašelj, v primerjavi z vsem ostalim, ki mi, na letni ravni, odnese zagotovo
krepko več kot za mesec in pol fonda delovnih ur. Kakorkoli že – danes ne morem
več, nasitil sem se bolščanja v zaslon, pogled se je že krepko utrudil, potrpljenje
sem pa že kar nekaj časa na silo gnal…
Za
nekaj trenutkov sem razmišljal o tem, kako bodo nadaljevali s prireditvijo po
tem, ko se bom poslovil od nje, prihodnje leto. Po petnajstih letih. Bodo našli
podobnega norca, ki bo toliko in na tak način sebe vlagal v zadevo, kot to sam
počnem?! Že nekajkrat sem slišal, od različnih, seveda, da je vprašanje, če bo
obstala, zlasti na sedanji ravni, vendar – tudi meni se leta nabirajo, pa če že
delujem na področju pisanja, potem bo le bolje, če bom tisti čas, katerega mi
bodo oči, in moči, dopuščale, namenjal nečemu drugemu, denimo prevajanju (da ne
bo nesporazumov, tudi to počnem v podobi pomoči, z enim edinim »zaslužkom«,
zadovoljstvom, katerega avtorjem izvirnikov porodim, in zadovoljstvom, ki ga občutim
ob izidu prevedenih besedil) ali pa, na koncu koncev, lastnemu zapisovanju. Predolgo
namreč iščem »skrite talente«, med osnovnošolci, obenem pa, v primerjavi z
nekimi drugimi okolji, katera poznam, dovolj dobro, ugotavljam – katastrofalno stanje…
Ni komentarjev:
Objavite komentar