»Več čustvene inteligence«…

Da, neredko je zaznavati pozive po »več čustvene inteligence«, obenem pa trditve, ki pravijo, da je potrebno »negativna« čustvovanja nadomestiti s »pozitivnimi«. Zadeva je popolna BEDARIJA, in drugačna tudi biti ne more, kajti – kako, za vraga, bo karkoli pametnega izpričal tisti, ki govori o stvareh, katerih niti premore, niti jih pozna, o njih NIČESAR NE ve?!

 

Dajmo najprej o »negativnih« in »pozitivnih« čustvovanjih oziroma čustvih…

»Negativna« čustvovanja (oziroma čustva) NE obstajajo… nikjer drugje, kakopak, kot v beticah, in v njihovem »razumevanju«! VSE, kar je PORODILA NARAVA (človejakov, mimogrede, NI neposredno porodila, pač pa so posledica križanja!), je porojeno na temelju logičnega, in vse to ima nek svoj pomen, svoj smisel, v odnosu do celote! Potemtakem je vse to tudi potrebno, za to, da se zmorejo zadeve normalno odvijati!

S treh vidikov bom nekaj besed namenil tem »negativnim« čustvovanjem, in sicer…

 

Prvi. Če sem odklonilen, če se z jezo, ali katerimkoli drugim ustreznim čustvovanjem, izkazujem v odnosu do SLABEGA, ne-pravilnega, ne-sprejemljivega… to pomeni, da se izkazujem PRAVILNO, to pomeni, da so moja čustvovanja takšna, kakršna tudi MORAJO biti, potemtakem so POZITIVNA, kajti – če bom ravnal drugače, in tudi z neodzivanjem nasploh, bom s tem ne samo omogočal nemoteno obstajanje tega slabega, pač pa ga bom hkrati tudi podpiral, ga vzpodbujal, mu omogočil krepitev, rast, povečevanje! Potemtakem NISO negativna moja čustvovanja, pač pa je negativen moj odnos do določene zadeve, negativen v smislu odklonilnosti! In je prav zaradi tega moj odnos popolnoma v redu, potreben, pravilen!

 

Drugi. Obča pamet seže do preprostih ugotovitev oziroma spoznanj, do tistih, pač, do katerih je moč dospeti na temelju čutnih zaznav, pa ve, ta pamet, da – četudi je neko zdravilo »slabo«, ker je bodisi neprijetnega okusa, ali povzroča neke stranske, neljube (začasne) posledice, ali onemogoča, da bi v celoti živel tako, kot zmorem živeti brez tega zdravila (mi, denimo, onemogoča, na primer, vožnjo, ali pitje alkohola), obenem pa ve, da je taisto zdravilo DOBRO ( = pozitivno), ker vsaj omejuje (upočasnjuje), če ne celo odpravlja, neko bolezen! Z drugimi besedami: če NISI zmožen videti (in razumeti) CELOTE, pač pa le njen del(ček), potem NE presojaj o ničemer, ne o delčku, še manj o celoti, kajti izkazal se boš izključno kot bedak! In obči so dejansko, objektivno NEZMOŽNI o marsičem ugotavljati, in tudi o naravnih (družbenih) zakonitostih, posledično tudi procesih!

 

Tretji. Predstavljaj si tekoči trak. Naprave približno enake količine odmerjajo, jih približno enako oblikujejo in, na koncu, na približno enak način tudi izvržejo. In vse, kar s tega traku dospe, je zgolj tisti – eno in isto, nič posebnega, z drugimi besedami: dolgčas, monotonija, brezličnost.

Drugo – zamisli si, da se znajdeš v nekem brezvoljnem, apatičnem stanju. Do ničesar ti ni, vse ti je nezanimivo, čas se vleče, in na koncu se izkaže, da je vse, o čemer lahko govoriš, to, da – ti je čas povsem v prazno odtekel!

Rutina, eno-in-isto-početje-po-enem-in-istem-kalupu je praznina, je samoumevnost, je nič-posebnega, nič-omembe-vrednega! Ko bi vselej le sonce sijalo, in niti oblaka ne bi spoznal, kaj šele dežja, bi ti takšna samoumevnost, NE-vrednost postal tudi vsak dan, pa čeprav je obsijan s sončevimi žarki. Zdaj pa pomisli o tem, kako se razveseliš takrat, ko po nekem dvotedenskem, na primer, slabem, deževnem vremenu – posije sonce! Dobesedno začutiš energijo, ki se porodi v tebi, začutiš, da živiš.

Samo v psihiatričnih ustanovah je moč videti neke, ki se nenehno, denimo, smejijo, a njim njihov smeh NIČESAR ne daje, jim NIČESAR ne vzbuja (tudi o zadovoljstvu NE priča), je zgolj ker je, in da je… obenem pa pomisli o tem, kako te zmore, kakor sončni žarki, razrešitev neke težave, ki te je poprej »morila«, te v slabo voljo spravljala, navdahniti z občutkom živetja, volje, želje po živetju, ne nazadnje – z občutkom moči!

KO bi bilo vse samo lepo – o tem lepem NIČESAR NE bi vedeli, bi nam postalo samoumevno, rutinsko, in kot takšno brez sleherne vrednosti! In prav zaradi tega je Narava porodila nasprotja, neke kontrastne zadeve (tudi čustvovanja), da zmore veselje zares biti veselje, da zmore porajati, tako energijo, moč, kakor samo živetje, pa, potemtakem – NI »negativnih« čustvovanj, kajti brez njih tudi »pozitivnih« NE bi bilo!

 

Če zaokrožim ta, prvi del zapisa: DA, POTREBNO je izkazovati NEGATIVEN odnos do vsega tistega, kar si ga zasluži, potemtakem se je potrebno tudi z »negativnimi« podobami (čustvovanji) izkazovati, čeprav je res, da – je v svetu BEBCEV njih negativnost praviloma usmerjena zoper njihova nasprotja, potemtakem zoper umno, dobro, lepo, pravilno! In takšna izkazovanja so dejansko NEGATIVNA, a je o njih zmanjševanju, kaj šele odpravljanju, povsem nesmiselno govoriti, kajti dokler bo obstajala BEBAVOST, do tedaj se tudi ne bo zmogla drugače izkazovati, kot se že itak izkazuje!

 

»Več čustvene inteligence«…

Kot prvo – kjer NI zmožnosti ABSTRAKTNEGA MIŠLJENJA (in je NI pri absolutni večini dvonoge-v-oblačila-odevajoče-se populacije!), tam tudi NI inteligence, NI razuma, pač pa je zgolj in samo preprosta, nagonska pamet! In ta pamet NIČESAR ne ve o inteligenci. KO bi vedela, bi vedela tudi to, da inteligentnost sama po sebi VSEBUJE čustvovanje… poleg tega, seveda, da zmore ugotavljati o tem, kdaj je potrebno zavzeti negativen odnos (in »negativno« čustvovati v odnosu do neke stvari), kdaj pa pozitivnega. In praviloma temelji na ETIČNEM (le-ta pa na načelnosti, ki je, z izjemo tistega da-je-meni-dobro, nagonski NE zmorejo izkazovati)!

 

Inteligenca je dobesedno SESTAVLJENA iz logičnega razmisleka in iz čustvovanj(a)! NE more drugače! In pri svojih odločitvah, posledično ravnanjih, UPOŠTEVA obe ti »sestavini«, ne nazadnje – inteligenci NI potrebno vzbujati empatije, ona se z empatijo (z zmožnostjo zaznavanja, ugotavljanja in predvsem UPOŠTEVANJA čustvovanj drugih) že rodi! Vendar je res tudi to…

Kadar zmoreš imeti vpogled v celote (in ne samo v njih posamične del/čk/e), takrat zmoreš tudi ugotavljati posledice (tudi lastnih odločitev in ravnanj), pa…

Banalen primer: nekdo iznenada obogati, strašansko obogati. In se želi kot dober izkazati. Kaj meniš, kdaj bo pravilno, kdaj bo zares v smeri dobrega ravnal, takrat, morda, ko bo denar razdelil med neke reveže (ki bodo taisti denar v trenutku »zagonili«, in, kakopak, spet brez njega ostali, še vedno kot reveži), ali takrat, ko bo neka delovna mesta ustvaril, s pomočjo katerih bodo ti reveži vsaj do zmožnosti lastnega preživljanja dospeli?! Kako že pravijo Kitajci, morda »ne hrani lačnega z ribami, pač pa ga nauči ribe loviti«?!

 

Logičen razmislek in čustvovanja se znajo »tepsti« med seboj, in to tudi počno, takrat, kadar so (z)možnosti objektivno OMEJENE, takrat, ko ugotavljaš stanja, znotraj katerih ti tudi najlepše želje ne zmorejo pomagati do lastnih uresničitev. Povsem banalen primer – imaš psa, že dolgo ga imaš, in ga imaš silovito rad, vendar ta pes zboli za steklino. Veš, da ga ni moč ozdraviti. Veš, da bo, zaprt v neki kletki, zgolj trpel, toliko časa, dokler ne bo tudi odtrpel, zaključil s svojim trpečim živetjem. In veš tudi to, da – v kolikor ga usmrtiš, mu boš odpravil trpljenje, obenem pa boš preprečil nevarnost tega, da bi ta pes bolezen (raz)širil. Pomeni, da se znajdeš v stanju, v katerem ti čustvovanja govorijo povsem drugače (rada bi ohranjala živetje tega psa, njegova usoda se ti smili), kot ti govori logičen razmislek, ki, med ostalim, izpove tudi sledeče: NE smeš se izkazovati s SEBIČNOSTJO, NE smeš misliti samo nase, na tisto, kar tebi prija, kajti KADAR IMAŠ NEKOGA RAD, takrat MISLIŠ NANJ, na njegovo dobro, pa čeprav ti je zagotavljanje tega njegovega dobrega težko, mučno, celo trpeče! Da, stanje, o katerem z vso odgovornostjo trdim, da ga v nagonskem svetu – NI! Vsaj v njegovi celovitosti ne (tudi v »naravi« se bosta odrasla zoperstavljala nevarnosti, ki preti njunim mladičem, a bosta to počela samo toliko časa, dokler tudi njuno živetje ne bo objektivno, neposredno ogroženo, nič dlje… in ko bosta zaznala takšno stanje, bosta na mladiče, na njih usodo, preprosto – pozabila)…

 

Razum, inteligenca NE zmore drugače kot z vestjo, z očitanjem samemu sebi, s samo-kaznovanjem… v primeru, da z nekim svojim ravnanjem prizadene bolečino, pa čeprav jo prizadene »zgolj« zaradi tega, ker tisti, katerega doleti neka (po njegovem) »krivica« NI zmožen razumevanja, še več, NI zmožen sebe obravnavati zgolj kot delček celote, in sebi, svojemu živetju iskati razlage skozi taisto celoto. »Ne sprašujte o tem, kaj bo Amerika naredila za vas, sprašujte se o tem, kaj lahko vi naredite zanjo,« nekako tako je izjavil Kenedi, in slišala so ga številna ušesa, ki na tak način NISO zmožna ne razmišljati, ne čustvovati, kaj šele živeti!

 

Da, strinjam se, sila lepo bi bilo, ko bi na planetu obstajalo več inteligence (in s tem tudi več ustreznih čustvovanj), a se nikakor ne zmorem strinjati s tozadevnim vzbujanjem-empatije, s prizadevanji po povečevanju tistega, česar sploh NI, ker ga v okvirih nagonske pameti tudi biti ne more! In…

Kakor NI pridnost to, da PRIMORAN delaš… kakor NI poštenost to, da ti odsotnost priložnosti ne omogoča prave podobe, svoje, izkazovati… tako tudi empatije, uvidevnosti, (samo)odrekanja NI, kadar počneš ker imaš že itak dovolj (pa se z danim ne boš ogrozil), kadar počneš, ker vsi-tako-delajo-pa-se-bojiš-grdih-pogledov, NE!

Parkrat doslej sem že napisal o… v vojnem času, ko so se odločili pobiti NEMOČNE, zavezane, za odpor (samo-obrambo) NE-zmožne ujetnike, in so posamezni (sila redki!) vojaki ODKLONILI sodelovanje pri tem pobijanju (čeprav SO VEDELI, da bodo zaradi tega USTRELILI NJIH!)… DA, to JE empatija, to JE človečnost, to JE izkazovanje popolne NE-sebičnosti, sledenja nekim DEJANSKIM VREDNOTAM, ki se izkažejo pomembnejše celo od lastnega obstajanja! Vse ostalo, vse tisto absolutno večinsko pa – navaden lari fari! NE presojaj leva, kadar v ugodju spi, presojaj ga takrat, ko z zobmi in s kremplji krene!

 

Da, imajo »radi«, tudi svoje otroke. In jih imajo, zanimivo, tako »radi«, da komaj dočakajo dan, ko se ti otroci ODSELIJO, da lahko starša (spet) PO-SVOJE živita. Resnično zanimivo, kajti – imajo radi dobre avtomobile, vendar ne tako, da jih NE želijo imeti pri sebi (zase), imajo radi, na primer, vino, vendar ne tako, da ga NE želijo piti… pravilno bi namreč bilo tako, da si tisto, kar imaš rad, želiš OB sebi, da zmoreš v taistem v slehernem trenutku radost čutiti… in ne samo takrat, kadar »pomembnejšega«, TEBI vrednejšega ( = LASTNO ugodje) nimaš početi!

 

»Ko sem posojal denar, sem imel veliko prijateljev, zdaj, ko terjam vračilo, jih nimam več,« sem zapisal pred dnevi. Ko te potrebujem, te imam rad, ko zmorem brez tebe… te imam pa »rad« z daljave.