Zgolj muka…

Življenje se zlahka docela priskuti,

če se ti v žuljãve je čevlje obuti…

 

Njim lahka živetvena doba se kaže,

umazano stežka še bolj se umaže,

in čevlji veliki, da noga v njih plava,

obenem pa – prazna, in trda je glava…

 

Življenje te reže, in seka, in melje,

ko pot skozi trnje v neznanem te pelje…

 

Njim ni te težave, jim vselej je dano

uhojeno, in vse do blata steptano,

po poti, ki zmoti, ker so po pomoti

napačni, do zadnjega, vsi kažipoti…

 

Življenje je delo, nenehno garanje,

in v takšnem odveč so vsi upi, vse sanje…

 

Njim sanje cvetijo, se želje množijo,

da le v želodec ugodja dobijo,

ni važno kako, in od kod, zgolj da je,

s hudičem pod roko vest nikdar ne žge…

 

Je znati potrebno življenje nositi,

po tem ko si najprej ga zmogel zgraditi…

 

Njim ni te nadloge, ni takšne bojazni,

ker so zgolj da so, pa čeprav polno prazni,

povrženi v času, da čas zgolj premine,

brez včeraj, brez danes, ko jutri izgine…

 

Življenje. Zgolj čas je, ki zna govoriti,

o tem, če mu dano kdajkoli je biti…

 

V obilni poplavi nič več kot živetja,

obilo je smetja, nobenega cvetja,

in čas za to smetje v pozabi premine,

na kaj bi, za vraga, ohranjal spomine?!

 

Življenje ne zna se kot pesem izpeti,

med vsem, kar obstaja, je muka živeti!