Ko mi
nekdo pljuva na obraz, ime… zlasti tisti, kateremu sem življenje vrnil…
...
občutim izkaze neizmerne "hvaležnosti", odsotnost vesti, duše, srca,
in se mi, ob tem, poraja vprašanje, povsem preprosto vprašanje: res moraš
pomagati, res moraš samega sebe, svoje življenje dajati, v roke... ki niso,
resnici na ljubo, bistveno drugačne od večine katerihkoli drugih rok!?
Ja, dete moje milo, tvoj tata je najslabši primerek dvonogega bivanja, na celem
planetu! Z njim se ni moč o ničemer pogovarjati, z njim, pravzaprav, ni moč
ničesar početi. Le popljuvaš ga lahko, vanj samega sebe obrišeš, da se gorovje
blata na njem znajde! In je vsak, dobesedno vsak, s ceste, boljši od tvojega
tate. Verjemi, pa čeprav tvoje srce, in duša, tvoje modre, lepe, tople očke
drugače govorijo. So še čiste, pa ne razumejo "jezika" - koga že?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar