Bila si pesem sreče…

V teh dneh se mi poraja toliko nekih melodij, lepih, toplih, tožnih, da bi se besede nanje dobesedno lepile, kar vrele bi, same od sebe, in hitele izpovedovati…

 

Na srečo »tehnike« nimam več na razpolago. Računalnik star, k vragu je pobralo stik za slušalke, in tudi slušalkam, in mikrofonu, je zmanjkalo sape. Na srečo, ker – ko bi ne bilo tako, bi, zagotovo, snemal, čeprav…

 

Komajda danes sem se uspel prebiti skozi drug krog izbiranja otroških izdelkov, nekih pesmic, namenjenih festivalu Rima raja. In še vsaj dva kroga me čakata, preden bo opredeljena trideseterica najboljših, zvečine, če povem po pravici, najmanj slabih. In še pospraviti nameravam, preden grem, v petek, po Malo. Se je že nabralo prahu, in tudi tla kličejo po ustrezni »obdelavi«. Sočasno imam v načrtu neka zunanja dela, za katera mi je, v minulih dveh dneh, veter, močan veter, podpisal »opravičilo«, da se jih nisem podal opravljat, pa…

 

Ne znam biti na dveh, treh koncih hkrati. In bi vsaj nekaj od naštetega trpelo, ko bi imel »tehniko« zagotovljeno. Pri snovanju, tvorjenju, je namreč najboljše, da zadeve izpelješ takrat, ko se porajajo, ko so povsem spontane, iskrene, da bolj biti ne bi mogle. Ne da se na silo početi takšnih stvari, kadar jim nameravaš »dušo vdahniti«…

 

Obenem se sprašujem o sami smiselnosti mojega tovrstnega, in vsega nasploh, početja. Nikdar nisem stremel k nečemu »modernemu«, vselej izpovedujem sebe, takšnega, kakršen sem, za noben konkreten čas primeren, sprejemljiv. Zgolj posameznikom zmorem dati, in dajati, tudi neke solze, ki se jim porodijo, ob poslušanju, bodisi posnetega, bodisi, na kakšnem, nekoč celo izvajanem, z moje strani, literarnem dogodku. Posameznikom, ki začutijo, morda celo vedo o tem, o čemer sporočam…

 

Ja, porajajo se, te, neke melodije, in si jih pojem, sedeč za računalnikom, med branjem pregledovanega, med zapisovanjem vrstic, katerim je tudi neprijetno z menoj, v meni, in želijo, želeč se me znebiti, priti na plano. Šalim se, kakopak, glede zadnjega pojasnila…

 

In se mi, med te, ki se povsem na novo rojevajo, melodije, vrivajo tudi neke poprejšnje, zdaj že dokaj stare, tudi posnete, in med njimi pesem, melodija, kateri samo prvi verz pomnim (preveč vsega sem spisal, da bi znal, svoja pisanja, »na pamet«, čeprav bom, če mi jih bo nekdo podajal, vsako od njih, tudi v podobi branja, takoj prepoznal kot svojo). Zanimiv prvi verz, glede na vse, kar se mi je pripetilo, in se še dogaja. »Bila si pesem sreče…«.

 

Ja, ta vražji »nekoč«. Kaj vse čas odnaša, in odnese!