»Časovna kapsula«

Ja, obstajajo te »časovne kapsule«. Primeri takšnih »kapsul« so, denimo, sporočila, katera NASA pošilja v »vesolje«, pod domnevo, da jih bodo, nekoč, našli neki »vesoljci«, ter na osnovi najdenega ugotavljali o življenju na našem planetu…

 

Obče najbolj znane »časovne kapsule« so iz ameriških filmov, v katerih otroci »razvitega« Zahoda zakopavajo določene svoje osebne predmete, ne vem, morda igrače, pa razna sporočilca, in jih zakopavajo zato, da jih bodo čez dvajset, trideset let odkopali, in, takrat, ugotavljali o sebi, kaj jim je bilo, kot otrokom, všeč, o čem so razmišljali, sanjarili…

 

»Časovne kapsule« veliko povedo, tistemu, ki je razmišljanja zmožen. In, zanimivo, veliko več povedo, o njihovih sestavljalcih, kot so si le-ti sploh zmožni (za)misliti. Veliko, veliko več…

 

Si predstavljaš, da danes dobivaš sporočila, ki so bila sestavljena pred desetimi leti, in več, in, kakopak, prav tebi namenjena?! Vidiš, jaz imam to »čast«, da jih, dobivam. In jih dobivam v podobi uglasbljenih pesmi, med katerimi sta, vsaj doslej, tudi dve, ki sem ju posnel dolgo, dolgo nazaj. Takrat, ko še zdaleč niti slutiti nisem mogel tega, kar imam »čast« danes doživljati…

 

Takšne, konkretne, ja, prav te, meni namenjene »časovne kapsule« pričajo o dvojem.

Najprej govorijo o tem, da je tisti, ki jih je pripravljal, miselno krepko močnejši od povprečja. Še vedno, kljub svojim težavam. Sporočila so namreč skrbno izbrana, do današnjega dne prikrita, zatajevana, in vsako o nekem stanju, sestavljalke, govori. Potemtakem je sestavljalka že deset let nazaj vsaj slutila, če ne celo vedela, kam jo bo čas »prinesel«…

 

Po drugi strani govorijo o tem, da…

Takole zapišem: kadar se nekdo izkazuje v popolnoma drugačnem stanju, kot je tisto, v katerem se izkazuje danes, kadar nekdo samemu sebi postane nasprotje… obenem pa, (tudi) skozi te »kapsule« ugotavljaš, da je bilo to nasprotje ves čas prisotno, aktivno, da se je izkazovalo, vstran od tvojih pogledov, da je snovalo nek svoj scenarij, ki bo čez leta zaživel… kadar se je nekdo zmožen, v malodane istem času, izkazovati kot popolnoma neoporečno iskreno, svetlo bitje, obenem pa v njem živi tudi druga plat, zahrbtno, temačno delujoča… kadar v istem telesu obstajata med seboj skregana, med seboj popolnoma ločena dela… takrat pomisliš bodisi na nek Hičkokov film groze in srha, bodisi na to, da je z nekom nekaj hudo, hudo narobe!

Ja, sem ugotavljal že takrat, ko sem s terapijo pomagal, da zmore biti psihično hudo poškodovano bitje, razumsko zasnovano, seveda, močnejše, silovito močnejše, miselno, od povprečja, danes vem, da je to mogoče tudi takrat, ko psihične okvare odkloniš, in »zgolj« osnova ostane. Ja, tista osnova, za katero »strokovnjakinje«, silne, »vedo«, da »ni nič narobe«…

 

Skrajno neprimerno je, kadar se na prejeta sporočila ne odzoveš. Tako ali drugače. Pa se bom odzval tudi sam, čim bolj na kratko, kolikor se bo dalo. In, vem, zavedam se, v tem trenutku brez slehernega pomena, kajti oseba, ki mi sporočila namenja, in jih je že desetletje nazaj pripravljala, tako in tako »ve«, da je z njo vse v redu, in tako ter drugače meni ne verjame…

 

Veš, »miška«, dejstvo je, da zna biti »žito« določenim zelo mikavna zadeva, tako mikavna, da ga ti, »miška«, nikoli ne moreš biti sita. S poudarkom na besedi NIKOLI! In, vidiš, prav v tem je »miškina« temeljna težava, kajti – bolj kot ji bo »žito« dospevalo v doseg, bolj se ji bo lakota po njem budila. Začaran krog, ki zmore, s časom, »miško« pripeljati do tega, da načrtuje, in tudi skuša izvesti, določene zadeve, s katerimi naj bi, nasilno, v ravnanju zoper samo sebe, to lakoto prekinila. Ker – kakor prija »žito«, tej »miški«, tako jo, hkrati, sitenje, nikoli zares dokončano, doseženo, tudi trpinči, pa se nenehno samo povečuje razkorak med lakoto, vse manj izpolnjeno, in vse večjim trpljenjem, povzročenim prav zaradi taistega »žita«, in njegovega »žretja«…

Ne potrebuješ verjeti, a takšno stanje je že bilo.

 

Niti razmišljati nočem, koliko tega »žita« se je nabralo že v času, ko si se, »miška«, kot povsem zadovoljno bitje izkazovala. Vem, da se ga je, nabralo, zlasti danes bi se mi sleherno zanikanje tega zdelo kot najbolj nesramna laž, takšna, s katero me, dobesedno, žali, tisti, ki jo izreka. Žali moje mišljenjske zmožnosti. In bi bilo, obenem, smešno, ko bi neumnost (z mojega zornega kota, kakopak, ki le nisem povprečna-mišljenjska-NEzmožnost)  skušala mene za neumnega narediti, neko bolezensko stanje obolelost meni pripisati.

 

Tako da, ja, »miška«, hvala za uradno razkritje tistega, o čemer sem sicer že vedel, in vem kar nekaj časa, resda ne v podrobnostih, a le-te pri določenih vprašanjih sploh pomembne niso! In, verjemi, si bom o tem zapomnil, in bom pomnil, dokler bom živ. Ja, tudi takrat, ko se bo že omenjen razkorak tako povečal, da bo »miška«, spet, iskala nek izhod, katerega pa, žal, sama ni, in nikoli ne bo, zmožna najti.

 

Zabolelo me je, krepko, ko si, »miška«, mojo Malo, malo uporabila za svoje sporočanje. Ja, »miška«, tako velika si že, da bi morala vedeti o tem, da kadar vztrajno pljuvaš po tistem, ki ti dobro počenja, da takrat, kadar zlorabljaš izkazovano ti zaupanje, da takrat, kadar kot nek, dobesedno, parazit (ja, prav imaš, ko o tem v sebi slišiš, in poslušaš!) »izpija« tvoje življenje… takrat, pač, s svojim početjem pripelješ do tega, da sila malo ostane, od nekdanjega izkazovanja dobrega, da zaupanje v celoti izpuhti, in da ni veselja ob pogledu na lastnega krvnika!

 

Zakaj me je zabolela uporaba moje Malo, malo? I, preprosto, veš – kar zapisujem, kar posnamem, ustvarjam, počnem iskreno, samega sebe, svoja razmišljanja, čustvovanja v to vgrajujem, pa so te stvari tako čiste, da bolj biti ne morejo, in zaboli, kadar v nečiste »roke« padejo. Nekako se pojavi občutek zlorabljenosti. Hahahahaha, pri čemer je najbolj »smešno« to, da sploh omenjam takšno malenkost, kot je neka pesem, ko pa sem bil, očitno, zlorabljan več kot neko desetletje!

 

Zagotovo mi, z Đoletom, ne sporočaš o nekdanji državi. Daleč od tega. A tudi o tem, kar si mi želela sporočiti, kaže, pojma nimaš! Ne, nikarte o neki »maši zadušnici« govoriti, kajti – nihče ni umrl, vsaj zaenkrat še ne, in v živem telesu ostaja živo tudi vse, kar je bilo živo poprej. Tam, do koder še zdaleč ne moreš seči, ne pri sebi, ne pri drugem. Ti zagotovo ne!

 

Boš ostala, v svojih nekdanjih podobah, še kako živa, v svoji podzavesti. In, jamčim, te tvoje podobe te bodo »prijetno grizle«, ves čas, in iz časa v čas bolj!

Viš, to pa je eno od področij, o katerih, kljub vsemu doslej izkazanemu, kljub temu, da se nek povprečnež, še vedno, lahko skrije pred tvojim razmišljanjem, pojma nimaš! In ti tudi že doživeto, tvoje izkušnje, pri tem vedenju ne morejo niti malo pomagat. Ko bi ti zmogle, pomagat, bi se »miška« umirila…

 

Kakorkoli že, dejal sem, da bom skušal biti čim krajši, pa, za zaključek, samo tri stvari še zapišem.

 

Najprej – hvala, ker mi tudi s temi »časovnimi kapsulami« o sebi pripoveduješ, in s temi pripovedmi samo potrjuješ tiste ugotovitve, do katerih sem, verjemi, že sam dospel!

 

Nato – hvala, ker mi, zares, pomagaš širiti obseg doslej spoznanega o določenih duševnih stanjih! Ko bi zmogla, vsaj tako, pomagati tudi raznim »strokovnjakinjam«, bi bilo, verjemi, zate, in tebi, bolje!

 

In – danes, tudi to mi lahko verjameš, povsem dobro vem in to KDO si, in tisto KAJ si! Tega drugega nekoč nisem vedel, in tudi nisem mogel vedeti, iz dveh razlogov. Prvič radi tega, ker podobne izkušnje poprej nikoli nisem doživel. Drugič radi tega, ker si svoj KAJ si več kot uspešno prikrivala.

Tega KDO si mi je žal. Ker je tako dobro, svetlo, sončno, toplo, čisto… da ga lahko iščeš, po svetu, z reflektorji, prižganimi sredi s soncem obsijanega dneva, pa ga boš težko našel. Če sploh.

Tistega KAJ si pa, odkrito, ne maram. Kot ne maram nobene bolezni, in zlasti ne tistih, proti katerim se ni moč uspešno braniti, jih odpraviti, jim onemogočiti tega, da, resda postopoma, a zanesljivo, uničujejo, razkrajajo, ubijajo… nek lep, dober KDO si!

 

Pazi nase, kolikor ti »bo dano«, in, verjemi – se bova še srečala (kljub temu, da se srečujeva ob »primo-predajah«)! Le da – takrat boš ti še vedno ti, medtem, ko bom jaz, zahvaljujoč tebi, »miška«, in izkušenemu, »nekoliko« drugačen. Do »miške« seveda, kajti jaz nimam ne takšnih zmožnosti, še manj želja, da bi samega sebe vsebinsko, značajsko spreminjal, da bi samega sebe izgubljal, in se, posledično, tudi iskal. Zaman iskal, a kljub temu.

 

Škoda je tvojega KDO si. A kaj, ko sem proti »pameti« brez moči. Priznam. Vsaj kanček razuma potrebujem, pri sogovorniku, da mu zmorem pojasniti, dopovedati, tudi pomagati.

 

P.S.

Kakopak, obstaja tudi možnost, da se nikoli več ne srečava. Veš, jaz sem že v letih, in moja leta ne govorijo pretirano v prid času, nekemu, potrebnemu za umirjanje, in umiritev, določenih stanj. A se, kljub temu, ne bojim, ker – vem, da me boš »do zadnjega diha« v sebi nosila, pa ti bo radi tega tvoje obstajanje še za kanček, če sem lažno skromen, »prijetnejše«, kot bi ti bilo sicer.

 

Pazi nase!