Ja,
tebi zapisujem, Malčica, tvoja sestra in brata so že veliki, že kar nekaj časa
se, neposredno, srečujejo z življenjem, in čutijo vse njegove »dražesti« na
svojih kožah. Na žalost tudi, ali predvsem, pod njimi…
Ja,
tebi zapisujem, Driska moja serasta, lepa, mila, dobra, do pasu mi sežeš, pa še
zdaleč ne slutiš, kaj vse te čaka, v tvojem življenju. Za katero upam, da bo
človečno, da ne boš sramotila ne sebe, ne svojega tate, in tudi ne tistih,
katere tata v sebi nosi, ker jih, že dolgo, ni več med živimi. A so prispevali,
krepko, k temu, da je tata takšen, kakršen je. Pa še marsičemu drugemu so
prispevali, skozi stoletja, snovali, tvorili, gradili, izboljševali svet, da bi
bil vsem in vsakomur boljši, ne vedoč, žal, tega, da si, še zdaleč, ti vsi, in
ta vsak, boljšega sveta – ne zasluži!
O
marsičem bi ti lahko zapisoval, in pri vsem bi omenjal tudi neke moje strahove,
izkazujoče skrb za tvoje odraščanje, in vsa nadaljnja, tvoja, leta. A kaj, ko
tata, tako pravijo pametni, ničesar ne ve, ne zna, ne razume, in se, dokazano,
niti zdaleč ne znajde na tem lepem, poštenem, ljubečem svetu – živalskih nagonov,
sebičnosti, laži in prevar?! Obenem…
Ja,
marsikaj sem izkazal, tistega, česar so redki, še bolj redki zmožni. Pa nekaj
malega tudi vem, za razliko od vseh, ki »vedo vse«. In znam, zmorem opazovati,
seštevati dejstva, ugotavljati, do ugotovitev dospevati. Takšnih, kakopak, ki
se z dejstvi ne kregajo, a so sila nepomembne, večini celo neumne. Ne zameri
liliputancem, nebo jim je daleč, predaleč, tla so njihov domet. Pa še na njih
si svoje »resnice« barvajo, tako, kakor jim prija, in daleč od tistega, kakršne
bi morale biti, da bi zares o resnici pričale!
Ne,
tokrat ti ne bom o marsičem, le o neki malenkosti, o tem, kaj vse bi ti tata
dal, in kar ti bo skušal dati, dokler mu bo to mogoče. Tebi, in tvoji sestri
ter bratoma.
Ah,
nikar ne pomisli na neke materialne zadeve, na, denimo, neke simpatične vsote
denarja, na vilo, sredi velikanskega parka, na otok, in hiško, prelepo, na
njem. Nima tega, tata, nikoli se za takšnimi zadevami ni gnal, vedno je iskal
neke redkosti, tako redke, da je čudežno najti jih, in še bolj čudežno –
obdržati, jih! Iskrenost, uvidevnost, dobroto, poštenost, človečnost. Ja, vse
tisto, za kar obči »vedo«, da premorejo, a česar niti trohice v njih ni!
Majhna
si še, krepko premajhna za to, da bi ti razlagal, o življenju, o svetu, o
človeku in o »ljudeh«. In dvomim, da bova skupaj dočakala čas, ko bi postale
te, takšne, razlage, moje, tebi, umestne. Tati je bolj malo ostalo, in še
tisto, kar je imel, je, tako vse kaže, bolj v zrak pometal, kot da bi zasejal,
v pričakovanju ustrezne letine.
Ne, ne,
moram se popraviti, ni bilo vse zaman! Imam štiri krasne, čudovite otroke, vsi
ste ljudje, s tistim notranjim čutom, ki ve o dejanskem ne/dobrem, ne/poštenem,
ne/človečnem. Predvsem pa z glavami, v katerih ni vražjega, pardon,
šimpanzovega, Neandertalčevega gena MCPH1! In vsi ste, že sedaj, predvsem pa v
bodoče, obsojeni na to, da boste odtrpeli, svoja leta, dokler boste do vdiha
zmogli dospevati. Žal, a je tako.
Ja,
tudi ti se že srečuješ s trpljenjem. Četudi se, premajhna, najbolje ne zavedaš,
a vse, kar doživljaš, se zapisuje vate, nekam globoko, da globje ne bi moglo,
in to vse bo tudi vplivalo na tvojo bodočnost, na tvoje zadovoljstvo. Ki
nikakor ne bo takšno, kakršno bi zmoglo, moralo biti, upoštevaje to, da si
dobro bitjece. Tudi ti boš plačevalo, dete moje drago, za marsikaj, česar ne
boš zakrivila, za kar se boš lahko, vsaj v mislih, zahvalila nam, odraslim.
Tudi svojima staršema!
Ne, ne
pričakuj nekih gradov, od mene. Dal ti bom, resda, neko skromno streho, neko
hiško v nekem, tako ve tvoja mama, zakotju, na nekem bregu, na katerem, še
zdaleč, ni »lajfa«. Celo do prvega bifeja se je treba potruditi, da tam »pamet«,
»dobroto«, »iskrenost«, predvsem pa »ljudi« srečaš. »Spoznaš«. Si, z njimi, »življenje nadgrajuješ«.
Kdo ve,
morda ti hiška ne bo všeč, morda se ti bo breg zdel preveč samoten, ne vem, boš
že videla, in znala, ustrezno ukrepati, v takšnem primeru. A vsaj nekaj ti bom
dal, pravzaprav vse, kar še imam, v materialnih podobah. In v vse te zidove, in
trte, in drevesa… je tata vgrajeval del svojega življenja. Neke svoje sanje,
snovanja, neko videnje bodočnosti, pravljične… a kaj, ko tata ničesar ne ve, in
ne zna, pa se je tudi v tem primeru izkazalo, da je, tata, povsem običajen
butec! Pravzaprav ne povsem običajen, le-ti so normalni, in pametni, in predvsem
na svoje riti zroči. Resnici na ljubo, drugega tudi ni videt, na njih.
Dal ti
bom to, kar ti že dajem, ti vsaj skušam dajati. Sebe. Nevrednega, nesposobnega,
celo pošastnega in zgolj med odpad sodečega.
Dal, in
dajal, ti bom nekaj, kar, med silnimi »strokovnjaki«, ne sodi v najosnovnejše
zadeve, ki morajo obstajati, da zmore družba govoriti o ustrezni skrbi za
otroka. Družbi je namreč pomembno to, da si preoblečena, sita, fizično zdrava,
pa da nekdo pazi, da ne stečeš na cesto…
Malčica,
malo je tega, kar ti zmorem dati, pa ti bom dajal, tega malega, v nedogled.
Nekih toplih pogledov, denimo. V marsikaterem boš solze ugotovila, v tatinih
očeh, a naj te to preveč ne skrbi. Tiste, katere boš s seboj porodila, bodo solze
radostnice, ostale pa… obstajajo, neki drugi, celo takšni, ki tato »imajo radi«,
a tata, ob njih, sploh sovražnikov ne potrebuje. Mu znajo, zmorejo, s svojo
neizmerno, in »hvaležno«, »ljubeznijo« do konca greniti, in zagreniti, tisto malo
časa, kolikor ga je tati še ostalo.
Dal ti
bom cel kup nekih objemov, pobožanja tvoje buče, ličk. Tudi to je bore malo
vredno, vem, obstaja cel kup nekih objemanj, ki so, določenim, krepko
vrednejša, od tatinih. A moje vse, kar ti bom dajal, raste iz neke topline, ki,
v meni, obstaja samo zaradi tega, ker jo ti, s samo seboj, porajaš. Nepomembna
zadeva, vem, »ljubezen« gre skozi lonec, in skozi posteljo. Ja, zlasti skozi
posteljo…
Dal ti
bom neizmerno dobrodošlost slednjega tvojega moja-moja. V bistvu komajda
dočakam, vsakokrat, da mi svojo naklonjenost, svoj rada-te-imam izkažeš,
nakloniš, daš! In sodi, med najlepše stvari, na tem bednem planetu nagonov, to,
da se, s svojo bučo, k moji stisneš, potem pa, kot bubica, mirno, zadovoljno
noč prespiš…
Dal ti
bom slednji trenutek svojega obstajanja, kolikor ti ga bom, fizično, zmožen
dajati. Veš, tata je nesposoben, obenem ima dve roki, pa ne more sočasno tebe
objemat, in kuhat, posodo pomivat. Lačna pa tudi ne smeš biti…
Dal ti
bom sleherno kapljico svoje moči, svojega zdravja, svojega življenja. Naj te ne
skrbi, to, da taisto želim dajati, in dajem, kolikor mi je moč, tudi tvoji
sestri, in bratoma, se obnavljajo, te kapljice, vsaj tam, kjer dejansko
obstajata srce, in duša, in dejanski rad-te-imam… in ne zgolj neka streha, poln
želodec, in razburkana postelja!
Če bo
sreča, ali nesreča, meni, zame, ti bom dal še kaj. Ja, nesreča, zame, ker, veš –
kljub temu, da želim, in skušam biti, čim dlje, v oporo svojim čičkom, kljub
temu, da si želim dočakati vaših uspehov, nasmehov, si, po drugi strani, želim,
da me čimprej pobere, s tega lepega sveta, v katerem dobroti vračajo z
zahrbtnostjo, brezobzirnostjo, sebičnostjo, s sprijenostjo, pač. Sanja se ti
ne, dete moje, o čem govorim, in želel bi, da se ti nikoli ne bodo oči razprle,
po tem vprašanju, a kaj, ko vem, da se ti bodo. In, viš, tudi tega dne ne želim
dočakati, dneva, ko boš sama ugotavljala, in ugotovila to, o čemer ti, bolj
površno, namenoma, in v grobem, zapisujem.
Dal ti
bom, kadar boš hotela, nasvet. Morda ti bom, z njim, uspel pomagati. Predvsem
pa ti bom, vedno, dal svojo roko, da te povleče iz težav, da te potisne k
suverenemu koraku, da te nagradi, takrat, ko se boš, s svojimi izkazovanji, kot
nagrade vredna izkazala.
Kakopak,
tudi karal te bom, kakor že počnem, takrat, kadar boš počela, česar ni, in se ne sme, početi.
Seveda, v primeru, če želiš prek sveta hoditi kot človek.
Ja,
dete, tvoj tata je navadno revše. Daje nekaj, kar je, na planetu, daleč od
tega, da bi na to vsaj pomislili. Ma, na vsakem koraku, na vsakem vogalu, v
vsakem vražjem lokalu… povsod, celo v javnem stranišču zmoreš, v nekaj
trenutkih, boljšega od tate najti! A imaš, pač, smolo, življenje ti je mene
namenilo, pa – zdrži, prosim, z menoj, in ob meni, kolikor ti bo moč, in ne
zameri mi, tega, da se »štulim«, da ti želim biti čim boljši oče, in da je v
mojih očeh vsebina krepko vrednejša od forme, človečnost bolj od vsega materialnega
»bogastva«. Takšen, pač, sem, od nekdaj in vseskozi, in takšnega ne želim, za
nikogar, niti za tebe, in ostale svoje čičke, spreminjat. To je namreč edino,
kar od sebe imam – sebe!
Ni komentarjev:
Objavite komentar