Najprej zrasti...

Molk mi je všeč. Kadar je pritrdilen.

Všeč mi je tudi takrat, ko se vzdrži tega, da bi neumnosti pariral. Pa čeprav ga neumnost v podobi pritrjevanja »razume«, a kaj, neumnost vse, dobesedno vse »razume« v podobah – neumnosti!

 

Raje kot molk, v odgovor, imam ugovor. A ne ugovor, ki je samemu sebi namenjen, pač pa tvoren ugovor, tak, ki temelji na dejstvih, na resnici, pa zmore, morda, pridodati, nikakor pa zgolj v prazno, s kravžljanjem živcev, tratiti časa.

 

Velikokrat sem slišal, da sem zadovoljen samo takrat, kadar je »po moje«. Hm… moj »po moje« ni enak občemu. Moj »po moje« je samo na začetku, svojem, subjektivno obarvan, ko iz nekega izhodišča krene, potem pa, ko spoznanja nabira, jih skuša tudi izničiti, jih odpraviti, kajti samo na tak način, ko ruši, a ne uspe zrušiti, lahko preverjanje uspe, in lahko iz subjektivnega dospeš do objektivnega spoznanja. Pa »po moje« ni več samo in zgolj »po moje«, pač pa je predvsem – po dejstvih! Po izkazljivih, dokazljivih zadevah!

Ja, priznam, zadovoljen sem, kadar se smem pogovarjati z nekom, pa da se oba pogovarjava »po moje« = upoštevaje, priznavajoč dejstva!

 

Vsakdo vidi svet »po svoje«, res je, zato bore malo, raje nič, vidi. Pustimo ob strani otipljive zadeve, neko materialnost, čutnim zaznavam dosegljivo – vsakdo ve, ali je voda topla ali hladna, umirjena ali tekoča, čista ali umazana… na polju naravnih zakonitosti, med katere tudi družbeni red oz. odnosi sodijo, pa neki značaji, miselne in čustvene (ne)zmožnosti, psiha… ja, na tem polju pa s čutnim zaznavanjem, neposredno, nikamor ne dospeš. Se javlja tisti »po svoje«, in se, z njim, pojavlja, tako rado, tega-pa-takrat-nisem-vedel…

 

Do tistega, kar sicer obstaja, a v neotipljivih svojih (ne)materialnih podobah, pa je moč samo posredno dospevati, za kar pa je enostavno, praktično mišljenje alias pamet krepko premalo. Za posredno ugotavljanje namreč potrebuješ tudi (sočasno, hkratno) zmožnost abstraktnega mišljenja, le-tega pa je, med odraslo populacijo, za neke štiri odstotke. Pa še polovico tega se nahaja tam, kjer se jim dozdeva, blodijo, si zamišljajo, le stika z realnostjo pravega nimajo… Ja, zato je svet ne-razumen, ker drugačen ne more biti, ko pa sta zgolj dobra dva odstotka dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se razumsko zasnovana…

 

Povsem drugače vidita, ta dva odstotka, svet, realnost, kot jo vidi absolutna večina. Povsem drugače ugotavljata, spoznavata, dojemata, povsem drugače razmišljata in čustvujeta, posledično – povsem drugače vrednotita in živita! Krepko drugače, človeško in človečno, če tako, preprosto, zapišem.

 

Dolgo, predolgo sem izmenjeval besede, po sila različnih temah (z izjemo vremena, športa in podobnih »znanstvenih področij« občestva), da sem dospel do zares velikega obsega nekih vzorcev, sogovornikov, obenem pa sem vse življenje počel stvari, zaradi katerih sem menjaval okolja, spoznaval različnosti, pa lahko primerjal, te različnosti, med seboj, dokler nisem dospel do zanesljive ugotovitve, katero bi, po balaševićevsko, opredelil s princip-je-isti-sve-su-ostalo-nianse. Miselna nezmožnost, in čustvena, je nezmožnost, ne glede na to, s katerim političnim, verskim… prepričanjem je krmljena!

 

Zadnjih nekaj let »ugašam« te pogovore. Kar sem potreboval, sem izvedel, ne potrebujem pa uničevanja živcev. Ne-umnemu lahko tisočkrat pojasniš, pa ga še vedno ne boš naučil (raz)umevati. Razumevanje namreč ni posledica uka, pač pa naravnih danosti, zmožnosti, zasnovanosti. A so, še vedno, posamezniki, s katerimi se pogovarjam. Včasih težje, drugič malček lažje, a so. Poleg tistih, kakopak, ki ločijo med molkom pritrditve in molkom pusti-bebca-naj-po-svoje-mlati. Vse življenje sem namreč bil uvideven, čeprav se, priznam, iz leta v leto težje brzdam. Zlasti kadar v nedogled eno in isto pojasnjujem, vedoč, da nikoli ne bom zmogel pojasniti. Pa ne zaradi moje nezmožnosti izražanja…

 

Kljub tej uvidevnosti, do določenih izkazovani, me prime, včasih, da bi prekinil pogovor. In imam v ta namen pri roki tri besedna orodja, odvisno od tega, kako se v danem trenutku počutim. Prvo je ja-prav-imaš(-samo-daj-mi-že-enkrat-mir). Drugo je priznam-ti-pameten-jaz-neumen. Tretje, radi katerega mi radi domišljavi domišljavost očitajo, pa – zrasti, da te bom videl, pa se bova takrat pogovarjala.