Ne, iskrena hvala!

Obstajajo pravljice, v katerih se žabe spremenijo v prince, in v princeske. In obstajajo tudi takšne, v katerih se Lepota spremeni v pošast…

 

Obstajajo cvetovi, ki, obsijani s svetlobo, žarijo v vsej svoji lepoti, a se, ob prvem mraku, hipoma zaprejo, in se v povsem drugačni, celo grdi podobi kažejo. Pomeni, da je svetloba tisto, kar jim lepoto zbuja, in pomeni, da ta lepota samo v neposredni bližini svetlobe zmore biti lepa. V vsakem drugem trenutku pa – je svoje nasprotje.

 

To, praktično, pomeni, da se bo cvet za hrbtom svetlobe izkazoval popolnoma drugače, kot se izkazuje svetlobi. To pomeni, da mora svetloba nenehno stražariti, da cvetu ne sme, niti za malo, hrbta obrniti, da mu ne sme zaupati, kajti ko to počne, ko zaupa, na daljavo, se cvet izkazuje popolnoma drugače, in daleč od tistega, kar svetloba od njega pozna, posledično tudi pričakuje.

 

Rad imam, kadar pri tistih, s katerimi, na kakršenkoli način, delim svoje življenje, vem, kdo so, kakšni so, kadar vem, da so, v vsakem trenutku, in vedno, sebi zvesti. Da s svojimi ravnanji, svetlobi prikritimi, ne kazijo ravnanj, s katerimi se na svetlobi izkazujejo. V nasprotnem, če ne veš, s kom imaš opraviti, se ne moreš zanesti na to, da bo tisto, kar ti je vredno, dejansko tudi živelo, se, dejansko, izkazovalo, na vsakem koraku. Nasprotno, kadar veš, da je cvet, obsijan, razprt, iskren, in lep, čist, hip za tem pa zmore biti popolnoma drugačen…

 

Pravijo, da je v vsakomur nekaj dobrega in nekaj slabega. Ne vem, tisti nekaj-dobrega-v-vsakomur še vedno iščem. Rad pa vidim, da vem, kakšen obraz nekdo nosi, tudi takrat, kadar se mi za hrbtom znajde, tudi takrat, kadar lahko meni počne popolnoma drugače, kot mi počne v obraz. Ne nazadnje, s-kim-si-taki-si, pravijo Srbi, jaz pa rad vem s kom sem. In s takšnimi, ki me lahko, ali pa me dejansko, mažejo, četudi za mojim hrbtom, in četudi s tem mazanjem nisem sprotno seznanjen, ne, s takšnimi pa težko shajam.

 

Verjamem, vem, da obstajajo stanja, v katerih posameznik ni kriv, za to, da se izkazuje, kakor se, in se izkazuje proti neki svoji, izhodiščni volji, a spet, po neki drugi, prav tako svoji, volji. Verjamem, in vem. A mi to prav nič ne lajša spoznanj, in doživljanj, še toliko manj, ker sam na lastna ravnanja pazim, ne glede na to, ali me nekdo gleda, ali ne. Sam sebe vidim, v vsakem trenutku svojega obstajanja, in sam sebi sodim, za vse, kar naredim. In mi ni vseeno, glede tega, kar, in kako, počenjam.

 

Tudi sam imam eno samo trajanje, na voljo, meni, dano. Tudi jaz imam kup nekih problemov, s katerimi se moram, iz dneva v dan, soočati, jih razreševati. Čeprav mi nikoli ni bilo ne pretežko, ne odveč, da bi si tudi tuje težave naprtil, v reševanje, v pričakovanju samo tega, da bodo tudi razrešene, ne pa, da bodo, kot nek dvorezen meč, nad mojo glavo visele, v neučakanem pričakovanju, da zamahnejo, in mi skušajo glavo ločiti od telesa. Obenem pa…

 

Obenem pričakujem nekaj povsem preprostega, iskrenost za iskrenost, zaupanje za zaupanje, oporo za oporo. Če me upoštevaš takrat, ko te iz jame vlačim, me upoštevaj tudi takrat, ko se ti dozdeva, da se neba dotikaš!

 

Pravijo, da se tisti, katerega je kača usekala, tudi zvitka vrvi boji. Z drugimi besedami, strah se je tako zasidral, v podzavesti, da zmore delovati tudi na tista ravnanja, katerim neko zavedanje pripisujemo. Pa – če zmore strah tako delovati, potem bi tudi tisto, kar je bilo v dobro, in v dobrem, izkazano, moralo učinkovati! In biti upoštevano, ne zavračano, celo povsem hladno, docela čustveno neprizadeto, ker…

 

Da, tudi jaz imam eno samo življenje, in kot za stavo, se nanj lepijo številna sranja, pa se, že dolgo, sprašujem o tem, čemu, za vraga, naj bi jaz vse neke druge razumel, in upošteval, medtem ko ti drugi nikakor ne razumejo in ne upoštevajo mene?! Zato, ker razumem, zato, ker sem dober, zato, ker zmorem uvidevnost izkazovati, zato me je treba mlatiti?! Ne, iskrena hvala!