Ni mi več...

Ni mi več do boja…

 

Ni mi več do tega, da mi nagonska, sebična neumnost razlaga svet. Da mi vsiljuje svoja merila, in pojmovanja, vsega tistega, do česar nikoli seči ne zmore, česar nikdar ne bo spoznala, in razumela!

 

Ni mi več do tega, da me tolče in popljuva vsakdo, kateremu sem roko nudil, in dal, v pomoč. Ob čemer mi sebičnost, ki teži k nekemu svojemu da-mi-je-lepo, razlaga o tem, kako je treba živeti. Vse svoje življenje sem živel za druge, česar ta sebičnost ne zmore, in nikoli ne bo razumela! Da, meni je bilo vedno lepo takrat, in samo takrat, kadar sem tistim, katere imam rad, ali sem jih imel, sonce klical na nebo, nasmehe na obraze.

 

Ni mi več do ničesar, pravzaprav. Razen do nekih štirih, ki so čistih, iskrenih, toplih duš. In ne mažejo samih sebe, z ničemer, in zlasti ne s hinavščino, z lažjo, s kakršnimikoli izkazovanji neke sprijenosti, pocestnosti, ničevosti!

 

Svoje besede bom zapustil svojim otrokom. Izključno oni so jih vredni, že radi tega, ker so v meni, ker so del mene. Ker sem iz njih sestavljen.

 

Svoj pepel bi rad zapustil vetru. S tem, da naj ga moji otroci, in samo oni, prepustijo zračnim tokovom, na samo njim znanem mestu. In – nobenih obeležij, v smislu tu-je-pokopan, ali živel-je… ker – bolj malo sem živel, v času svojega obstajanja, in to zgolj takrat, kadar sem smel doživljati iskrenost nekih rad/a-te-imam, nekih tistih, katere imam rad tudi sam.

 

Nekih pisem hvaležnosti ne bom pisaril. Moji otroci vedo, in čutijo, da sem jim hvaležen za vsak hipec, v katerem mi izkažejo, da so moji, da vedo, da jih, nekje globoko, najglobje, v sebi nosim, nenehno, ves čas. Pa ni potrebe za to, da bi jim dodatno opisoval.

 

Tudi pisem »hvaležnosti« ne bo. Vsem tistim, ki so me imeli »radi«, celo tistim, ki so me skušali »razvajati«, v življenju, mojem. Predobro sem spoznal, to njihovo »razvajanje«, da bi ga drugače komentiral, kot s preklinjanjem. Zlahka bi lahko bili, in tudi so, krvniki mojega življenja, ti, »razvajajoči« me. V eno smer govoreči, in povsem v drugo izkazujoči se!

 

Ni mi več do ničesar. Niti do tistega treba-je-iti-naprej. Noge so stare, izkušenj preveč, in toliko bolj preveč spoznanj, neke »dobrote«, ki je vse prej kaj drugega, kot dobrota! Zgolj sem, ker moram biti, če radi drugega ne, potem zato, ker me moji štirje, in zlasti najmanjše, še potrebujejo. Vsaj malo, in vsaj občasno. Zgolj sem, čeprav bi raje, da me ne bi bilo. Že kar nekaj časa. Da bi mi veter prizanesel s tistim, s čemer mi niso zmogli, znali, hoteli… prizanesti vsi tisti »rad/a te imam«, in neki »razvajajoči« me. Ja, blagor meni, ko pomislim – če me ubijajo, trpinčijo ti, ki me »imajo radi«, kako šele bi me ubijali tisti, ki me nimajo!

 

Kamen, neka otopelost, ne znam, ne zmorem, ne želim postati. Žal. Na mojo žalost. Bi bilo bolje, ko bi znal, ko bi postal njim podoben. Tem, ničevim, tej bedni, sebični goltavosti, in predvsem sebi, če ne zgolj, čim-lepši-svet iskati. Da-mi-je-lepo… marš!

 

Potemtakem mi drugega ne preostane, kot trpeti, in odtrpeti, do konca. In skrbno paziti na to, da ne naletim še na koga, ki dobroto vrača s tem, da blato, svoje, samega sebe ob mene briše! Da me popljuva, se mi nalaže, mi za hrbtom svinjarije počenja, obenem izreka nek svoj, zame, meni namenjen, bog-ne-daj-da-bi-se-mu-karkoli-zgodilo! Bentiš, niti v tem mi ne ustreže, kajti – po vsem, s čemer so se mi izkazali, si prav to želim, tisti bog-daj-da-se-mi-»nekaj«-zgodi, pa da več ne gledam, in predvsem ne občutim, vseh bednih, ničevih, praznih »duš«.

Ja, absurd, Cerkev »ve«, da živali, tiste uradne, nimajo duš, a kaj, ko jaz vem, da imajo, da zmorejo imeti, krepko boljše, kot so »duše« večine tistih, katere sem imel »čast« spoznati!

 

Ne, ni mi več do boja. Z nikomer, za nič. Ga prepuščam nekim krepko mlajšim od sebe, še nevednim, ki v svoji naivni iskrenosti pričakujejo čudeže, denimo takšnega, ki naj bi iz blata zlato naredil.

Naj jim čim kasneje spoznanja dejanskosti uničijo njih življenja!