Prvi krog zaokrožen...

Še vedno sem »družbeno aktiven«, vsaj malo. Resda to aktivnost izkazujem na daljavo, od doma, ko pošiljam naokoli natečaj, za Rima rajo, dogajanje, katerega sem porodil, zasnoval… pred nekimi dvanajstimi leti, prejemam prispevke, jih pregledujem, izbiram… dočim se prireditve, zaključne, slavnostne, že nekaj let ne udeležujem. Sem sklenil, leta nazaj, da se »povlečem iz javnosti«, pa če to velja za vse ostale, mora veljati tudi za konkretno zadevo. Ni načelnosti, tam, kjer izjeme delaš…

 

Iz leta v leto sem starejši, in mi je, iz leta v leto malček težje, ukvarjati se s tem. Najprej radi tega, ker očitno določene lahko cela njih živetja učiš, pa se nikdar ne bodo naučili. Tega, denimo, da navodila, neke razpisne usmeritve, niso brez osnov zapisane. Tega, denimo, da je lepo, kadar tisti, ki naj bi bdel nad izkazovanjem otrok, to tudi dejansko počne, pa opozarja na napake, jezikovne, vzpodbuja neko svojskost, samemu-sebi-podobnost…

 

Tudi oči vse bolj trpijo, ko ure in ure, dan za dnem bolščim v zaslon. Kljub temu, da, ob branju prispevkov, povečam velikost črk, branje, še vedno, terja svoje. Kakor svoje terja tudi količina, obseg branega.

 

Kakorkoli že, za letošnjo Rima rajo sem s pregledovanjem, z izbiranjem, zastavil že proti koncu januarja, in danes mi je uspelo, končno, zaključiti prvi krog izbiranja najboljših. Nekih dvanajst dni dela, dokaj napornega, je, potemtakem, za menoj. In ne vem koliko še pred menoj, glede na to, da je kar nekaj krogov, izbiranja, potrebnih, preden se pojavi tista končna trideseterica najboljših. Ali najmanj slabih, v večini primerov.

 

Sem že pomislil, da bi prenehal s tem, priznam, a za vsako leto, novo, najdem nekih moči, in gre. Morda bo šlo še dve, tri leta, pa da do petnajste Rima raje pridem, ne vem, morda celo dlje, a, kakorkoli že, enkrat bo, zanesljivo, nastopil konec. »Moje« Rima raje. In takrat bo, pač, vskočil nekdo drug. Sicer mi pišejo, določene mentorice, da si ne znajo zamisliti tega dogajanja brez mene, vendar si ga bodo morale znati, zamisliti, nekoč, če prej ne, takrat, ko bom porekel nek ne-morem-več.

 

Star sem, leta pa se še nabirajo. In z njimi tudi razni pripetljaji, izkušnje, tako da je vse več nekih »lepot« življenja, nabranih, in se vse manj smiselnost nekih prizadevanj, v dobro usmerjenih, izkazuje. Takšno, pač, je življenje. Blagor tistim, ki ga kot lepega poznajo. Nič kaj zahtevni niso, bržčas, v prvi vrsti do sebe, da bi se jim kot drugačno kazalo.