Sreča moja neizmerna…

Imam to »srečo«, da sem bil edini, od njunih, ob njiju, najprej ob očetu, nekaj let kasneje tudi ob materi, ko sta umirala, in umrla. In imam to »srečo«, da bom edini tudi ob sebi, ko bom taisto počel. Pravzaprav…

 

Umiram že kar nekaj časa, in to ni neka floskula, neka prazna, sama sebi namenjena puhlica, v stilu umiramo-že-od-rojstva-dalje, pač pa dejstvo, sila »prijetno« dejstvo, kajti – imam tudi to »srečo«, da, kar pomnim, živim v »neobičajnih okoliščinah«. Nisem kot drugi, nikoli bil, nikoli želel biti, pa doživljam, pojmujem, živim, krepko drugače, kot ti, drugi. In v zadnjih časih »živim«, obstajam, bolj ali manj, pojem, ko sem lačen, karkoli, gledam, da ne dehidriram, opravim, kar je za opraviti, in se ženem, da ne bi povprečja kazil, za nekimi stvarmi, ki pa so, za razliko od tistih, katere povprečje mikajo, malček drugačne – pisanje, ukvarjanje z drevjem, in s trtami, pa s cuckoma in mačkoma, predvsem pa skušam, kolikor mi to uspeva, nekim redkim izkazovati, vsaj tu in tam, da jih imam rad. Neizmerno rad, in še bolj. Upajoč, da se tega tudi sami zavedajo.

 

Da, res je, sem pravi »srečnež«. Vedno po svoje, in vedno drugače od vseh ostalih. Pa sem, po vsej verjetnosti, tudi radi tega tak »srečnež«. Očitno ne znam biti ne dober, ne uvideven, ne korekten, ne pošten, ne odpovedujoč-se-samemu-sebi, za neke druge, pa si slab, in vseh obsodb vreden, drugačnega niti zaslužim ne.

 

In sedim, zdaj, v kulturnega dne poznem jutru, ali ranem dopoldnevu, kdo bi ga vedel, oblečen v bundo, čakajoč, da se, s petnajstih, temperatura v sobi nekoliko dvigne. Ja, ko Male ni tu, varčujem z drvmi. Moram. Premalo sem okolju dajal, za to, da bi si takšno pokojnino prislužil, da bi sedel brez bunde. Krepko premalo! Le…

 

Nekih dvajset let sem skrbel, da jih je, v povprečju, krepko več kot sto, vsak mesec družini lahko kruh domov nosilo. Pri čemer me oblast, položaj, nikoli ni ne kvaril, ne pokvaril, da bi sebi jemal, da bi, vsaj to, sebe pred druge postavljal. Ti, ti, nemarnež, dejansko si drugače ne zaslužiš! In nekaj tisočkrat so mi objavljali, in knjig sem, domnevam, več izkazal, kot jih povprečnež prebere, zares prebere, v vsem svojem živetju. In, da, da ne pozabim – hitel sem pomagati, kjer se je le dalo, pri čemer nisem pomagal s presežki nekega svojega časa, ali svoje produktivnosti, pač pa sem kar svoj čas, energijo, svoje življenje skozi to pomoč dajal. Ja, res je, drugače si niti zaslužim ne!

 

In sedim, otopljen, kot medved, v svojem brlogu, ter razmišljam o tem, v čem je današnji, bojda prazničen dan, bolj kulturen od včerajšnjega, od vseh minulih, in od vseh, ki še imajo priti?! Sedim, razmišljam, iščem, ugotavljam, na koncu pa dospevam, nemarnež jaz, le do ugotovitve, o tem, da je tudi današnji dan zgolj priložnost, nekoliko vidnejša od siceršnjih, za izkazovanje obče nepismenosti. Hinavščine. Lažnivosti. In do ugotovitve, da je vsa »kulturnost« tega dneva v tem, da je – dela prost…

 

Prešeren. Zavračan, zasmehovan, obsojan za časa svojega življenja. Zavračal je, se posmehoval, obsojal svoje okolje, svoje »drage sonarodnjake«. Popolnoma drugače živel, razmišljal, čutil od njih. Danes pa ga, taisti, pravzaprav neki klonirani taisti, »častijo«!

 

Cankar. Enako, kot Prešeren. Celo to »srečo« je imel, da je smel crkavati, zavržen, zapuščen. Ni zanimivo, kakšna usoda rada doleti tiste, ki se kot drugačni, napram vseh ostalih, izkazujejo?! In ki, za razliko od teh vseh ostalih, dejansko tudi nekaj tvorijo, izkazujejo, v svojih življenjih, in iz teh življenj »nekaj« naredijo. Nekaj krepko več, kot je tisti da-mi-je-lepo, da bom vselej imel za žret, za pit, za zabavat se, pa da sosed ne bo imel boljše, in lepše, kot imam jaz! Ah, kakopak, pa da nagonom, tistemu primitivizmu, katerega v svetu Človeka ne bi bilo potrebno niti zaznavati, kaj šele zaradi njega trpeti, čim bolj prosto pot poiščejo…

 

Ja, danes nepismena, nevzgojena, nemoralna, nesposobna, celo neumna hinavščina »časti« Kulturo! Revica, uboga, ob vseh teh, in takšnih, »častilcih«. Nič čudnega, da iz časa v čas komajda obstaja, kolikor sploh, in obstane. Ni veliko takšnih, ki bi, kakor Čerčil, da pa v sredstva za kulturo, za ustvarjanje, ne bo dovolil posegati… pa četudi državi zmanjka, radi tega, moči, da bi se nasprotnikom upirala. Ja, ni veliko čerčilov, ki vedo, da moraš najprej samega sebe imeti, če sploh hočeš o nekem življenju govoriti…

 

Še vedno je petnajst. In še vedno »živim«. In še vedno sem »srečnež«, v svoji »sreči«… medtem ko tisto, čemur pravijo, ti, drugi, »življenje«, teče mimo mene. Pravzaprav si njihovega načina »življenja« sploh ne želim, in si ga nikdar nisem, le do svojega sem skušal, vsaj tu in tam, dospeti. A kaj, ko mi moje »nenavadne okoliščine« hitijo to preprečiti. Preslab sem za slabe, premalo uvideven, za sebične, premalo pošten, za nepoštene, premalo se odpovedujem, za tiste, ki sebi in zase iščejo, pričakujejo, terjajo. Vendar…

 

Ko bolje pomislim, ugotovim, da sploh nisem nezadovoljen s svojimi ravnanji. Daleč od tega, od nekdaj k istim ciljem, vrednotam težim, pa čeprav se moja pot kaže prej kot neko brezplodno tavanje, iskanje nečesa, česar ni, oziroma je v tako mizerno majhnih količinah, da moraš biti res srečen, da, vsaj tu in tam, nanj naletiš! Nikdar me goltavost ni dajala, če pa že, potem tista, ki hiti »goltavo« v izkazovanju pomoči, v prevzemanju nekih bremen, in, nekoč, v poskusih »spreminjanja sveta«. Butec, jaz, kako boš spremenil nekaj, kar, že biološko gledano, spreminjanja, tistega vsebinskega, sploh zmožno ni?!

 

Ja, imel sem »srečo« - edini, ob starših, in edini bom ob sebi. Pa bom lahko toliko glasneje, če mi bodo moči dovoljevale, preklel lastno obstajanje, dan svojega rojstva, pa še kaj, in koga, ob tem. Na farso, laž, utvaro, imenovano »človeštvo«, kakopak, ob tem, ne bom pozabil!

 

Odlično, se jih je že šestnajst nabralo!

Dokler te potrebujejo, pa čeprav samo zaradi tešitve lastne vesti, te imajo vsi radi. Mene pa je, priznam, vselej težko imeti rad. Govorim namreč resnico! In je le-ta preveč »priljubljena«, da bi mi to koristilo.