Pišem, da mi bodo povedali kaj sem napisal…

Pesnikovo je, da piše zato, da bodo drugi razlagali o tem, kaj je hotel povedati…

 

Ne vem, kako je pri obrtnikih, ki se ukvarjajo s pisanjem, pa imajo celo urnik dela, v okviru katerega morajo besedno normo izpolniti, domnevam, pač, da zgolj obdelujejo določeno temo, pri čemer skušajo zadosten obseg napisanega doseči, in pri čemer predvsem skušajo svoj obrtni izdelek narediti skladno z nekimi opredelitvami in pravili pisanja. Ki je pri njih delo, delo in predvsem – delo. In ko tako zapisujejo določena dogajanja, zvečine ponujajo v branje tisto, kar je moč dobesedno razumevati, celo potrudijo se, da barve opisujejo, pa kakšne hlače je neka oseba oblekla, in podobno, da po nepotrebnem ne daljšam…

 

Poezija. Kakopak, govorim o tistem, kar sam pojmujem pod to besedo. Pri poeziji je drugače, ali bi vsaj moralo biti. Že res, da je tudi pri poeziji neka (za)misel, ki se kot najboljša izkaže takrat, kadar je ne skušaš iskati in loviti, pač pa se sama od sebe pojavi, pomeni, da je spontano nastala, »sama od sebe« (kar sicer ni res, pač pa je podzavest nekaj časa »mlela« določeno tematiko, preden je, v podobi nekakšnega »prebliska«, dospela v zavestni del možganov), in prav tako »sama od sebe« povleče v nadaljevanje, v samo zapisovanje. Tako da – četudi je poezijo treba delati, osebno temu ne pravim delo, pač pa govorim o igranju, o garaškem igranju, pri katerem je večina dela opravljena v preteklosti, v letih in desetletjih, skozi katera se je »pero ostrilo«, se učilo, dopolnjevalo, nadgrajevalo… medtem ko je sam zapis pesmi, ki naj bi »sama od sebe« tekla, bolj podoben nekim minutam, potrebnim za to, da v njih loviš čas, pravzaprav loviš besede, ki teko, da ti ne bi ubežale. Če drugače zapišem, potem to naredim tako, da povem, da te pri pisanju pesmi, bolj kot neka razmišljanja (ki so, nedvomno, potrebna, če ne zaradi drugega, potem zaradi same izdelave besedila), vodijo – čustvovanja…

 

Tisti, ki se ukvarja s pisanjem, in je vsaj povprečno produktiven – ne vem, če si nekje beleži o tem kje in kako se je počutil, ko je neko pesem pisal, kaj in kako je ob tem razmišljal, ne vem, odvisno od količine njegovega pisanja, a zase vem, da celo naslove svojih zapisov v bistvu malodane sproti pozabljam, kajti pri pisanju me ne vodi kopičenje in registriranje napisanega, pač pa samo pisanje. Da, celo naslovi, s katerimi sem sam naslavljal, katere pomnim, so tako redki, da bi jih zelo hitro naštel. In – čeprav ne pomnim svojih besedil (a zmorem vsako prepoznati, kot svoje delo, po »podpisu«, svojem, katerega v pesem »vgradim« v več njegovih podobah), jih zmorem, ko bi jih ponovno, po nekem času, bral, doživljati na podoben način, domnevam vsaj tako, kot sem jih doživljal takrat, ko sem jih pisal. Drugače ne gre, če je poezija zares poezija in kot taka izkaz spontanosti, in ne nekega razmisleka…

 

Na kaj sem mislil, ko sem pisal, kako sem te misli občutil, kaj sem hotel z njimi povedati… nek približek vsega tega bi znal izkazati, s pojasnilom, in nič več, a se ne bi upal kategorično o tem govoriti, in jamčiti, da je temu res tako. Čemu sem to zapisal? Preprosto, ker skozi ves čas nekega šolskega učenja raznorazni učitelji učencem, dijakom, študentom razlagajo o tistem »kaj je pisec hotel povedati«. Že sama opredelitev takšnega razlaganja, ta »kaj je hotel…« je napačna, kajti domnevam, da avtor s tem, ko nekaj napiše, nič več ne želi povedati, pač pa je že povedal. In je še dodatno zanimivo to, da ti razlagalci, ki svoje razlage s silno vnemo izkazujejo, ničesar osebnostnega o avtorju ne vedo, niti tega v kakšnem miselno-čustvenem stanju, v kakšnem okolju…se je takrat nahajal, kaj ga je spodbudilo oziroma izzvalo, da se je lotil zapisati… in je še bolj zanimivo, da taisti pojasnjevalci v absolutni njihovi večini ničesar ne pišejo, se kot avtorji ne izkazujejo, sploh ne poznajo značilnosti dela-igre, imenovane(ga) pisanje… pa kljub temu, ker tako piše v učnem programu, ne samo pojasnjujejo, pač pa celo zahtevajo, od učečih se, da te razlage sprejmejo v podobah nekakšnega literarnega svetega-pisma, kot edine pravilne, kot edine merodajne!

 

Nekoč se mi je, na nekem srečanju, zgodilo, da mi je nekdo, takrat, ko se še nisva predstavila drug drugemu, razlagal – moj zapis, nato pa tudi mene. Zanimalo me je, kaj bo načaral, v tej svoji vedoči razlagi, in sem ga nekaj časa celo poslušal, nato nekaj časa z njim, in povsem neuspešno, svoje razumevanje predstavljal, da bi na koncu ne zdržal več, pa sem mu povedal, da meni moje in mene razlaga…

 

In, da ne pozabim – nikar resno jemati uvodne trditve…

Karantenska…

Zaprl okna sem in duri,

da misel neka, ki bi gnala,

a ni ji, da bi počakala,

mi v daljo nekam ne odkuri!

Ne vem kaj bi potem počel,

ko ne bi je imel…

 

Pa še zato sem šel zapreti,

da misel neka spod neba

mi ne bi v gosté prišla,

pa da še njo moram trpeti!

Kot da že zdaj dovolj jih ni,

da v dneve mi gredó, v noči…

 

Kot karantena. Ni prehoda!

Jim že pokažem, vetra dam,

nenehno z njimi se pečam!

Odpade miselna svoboda!

Čeprav… so ljube mi, in vse hitijo,

da me z menoj delijo.

Ne/poznam te…

Trditev, ki jo uvodoma zapišem, se bo zdela kot nemogoča, kot skregana z resnico, kot nesprejemljiva, čeprav še kako ustreza resnici, še kako o dejanskem stanju govori. In ta trditev se glasi: nikoli, niti za eno sekundo te ne potrebujem srečati, pa da te zmorem (s)poznati in o tebi vedeti VSE, kar potrebujem vedeti zato, da te lahko, kot osebo, opredelim, in vedeti celo VEČ, kot o samem sebi veš ti…

Kakopak, takoj moram dodati tri opombe!

 

Prva opomba.

Zapisana trditev NE velja v primeru duševne obolelosti! Pri duševnem bolniku je namreč tako, da zmorejo v njem (v istem telesu). sočasno in nenehno, obstajati ŠTIRI podzavestne podobe, če preprosto zapišem, štiri osebe, med katerimi sta dve povsem nasprotujoči si, kontradiktorni (kot če bi rekel, da je, na primer, lonec hkrati in prazen, in do vrha poln!)… pri njem je tako, da se te podobe druga druge NE zavedajo, a se zmorejo, kljub temu, nekako koordinirati, se menjavati, v odvisnosti od okoliščin (takrat, kadar ena podoba »živi«, takrat ostale »počivajo«, mirujejo, so skrite)… pri njem je tako, da se zmore leta dolgo, morda tudi celo svoje živetje, nekomu izkazovati v eni sami, stalni podobi, za njegovim hrbtom (torej v njegovi odsotnosti) pa popolnoma drugače, tako popolnoma drugače, da bi vsakdo, ki bi to osebo (s)poznal v VSEH njenih podobah dejal, da je nekaj takega nemogoče, čeprav je še kako mogoče!

Torej: trditev, da (s)poznaš duševnega bolnika zmore veljati SAMO v primeru, da ga imaš priložnost spoznati v VSEH njegovih podobah. In to bi tudi »strokovnjaki« morali vedeti, vendar, žal, ne vedo.

 

Druga opomba.

Zapisana trditev NE govori o tem, da poznam življenje nekoga, kajti ne morem ga poznati, če z njim ne živim nenehno skupaj, v vsakem trenutku… ne morem ga poznati tudi takrat, ko mi ta oseba pripoveduje o svojem življenju, kajti ob določenih dogodkih nisem bil zraven, da bi lahko presojal, obenem pa ne vem koliko je sogovornik zmožen OBJEKTIVNEGA ugotavljanja, koliko pa mi po-svoje doživeto razlaga, potemtakem subjektivno. NE, trditev ne govori o poznavanju življenja, pač pa osebe.

 

Tretja opomba.

Za takšno poznavanje moraš zadostno vedeti o psihi, o njenem delovanju, o njenih značilnostih, o njenih izkazovanjih. Takšno poznavanje pa ni ravno pogosto posejano…

 

Da bi nekoga mogel (s)poznati, potrebujem »samo« zadostno količino pogovorov, nekih izmenjanih besed (lahko slišanih ali branih, vseeno), besed, namenjenih različnim področjem živetja, torej različnim temam, in različnim okoliščinam, znotraj katerih se to živetje odvija. »Samo« to, pa zmorem o nekom (z)vedeti – vse!

 

Po njegovih zmožnostih razumevanja in pojmovanja ugotovim zasnovanost te osebe, in stanje, v katerem se nahaja. Tri možnosti:

-          nagonsko zasnovana oseba (nerazumska);

-          sicer razumsko zasnovana, a z okrnjeno zmožnostjo razumevanja, tudi čustvovanja (tu gre za učinkovanje tistih miselnih in ravnanjskih kalupov, o katerih sem že pisal, v katere skuša občestvo, s svojo »vzgojo«, vsakogar stlačiti), potemtakem za osebo z, recimo temu tako, okrnjenim zdravstvenim stanjem;

-          razumsko zasnovano osebo z neokrnjenimi zmožnostmi lastnega izkazovanja (za svoja mlada leta, ko o tem še ničesar nisem vedel, ne morem ugotavljati, koliko takšnih, če sploh, sem srečal, v kasnejših letih pa samo eno, pa še pri tej z določeno mero uvidevnosti njeno brezpogojno razumsko delovanja obravnavam).

 

Nadalje ugotovim njegove zmožnosti čustvovanja, in, med ostalim, ali je oseba uvidevna ali sebična, ali je dobra, ali zgolj običajno »dobra«, ali zmore zares imeti nekoga rada, ali pa ni zmožna preseči tistega najprej-sebe-imeti-rad…

 

V okviru miselnih zmožnosti ugotovim, če je sogovornik načelen ali nenačelen, etičen ali neetičen, pošten ali običajno »pošten«.

Ugotovim ali je samokritičen ali domišljav (prvo izkazovanje temelji na dejansko obstoječih sposobnostih, drugo na neobstoječih, umišljenih). Ugotovim celo to, ali je do sebe (pre)strog ali (pre)blag, kajti – ni ga, nikoli ga ni bilo in nikoli ga ne bo, ki bi znal svoj čas odživeti brez storjene napake! So pa takšni, katerih te napake pretirano niti ne motijo, in jih zmorejo v nedogled ponavljati, in takšni, redki sicer, a kljub temu, ki so sami sebi najhujši tožniki, sodniki in biriči, pa se do konca svojega časa, zaradi storjenih nepravilnosti, »grizejo«, čeprav…

 

Da, tudi to je zanimivo, to, da ugotavljaš koliko je nekdo sam od sebe zašel na »kriva pota«, koliko pa je v to bil malodane »pahnjen« (da ne bo nesporazumov, v končni fazi ima VSAKDO MOŽNOST IZBIRE, vsakdo lahko, v vsakem trenutku reče ne-tega-pa-ne-bom-naredil, potemtakem je, v končni fazi, storitelj napake zanjo tudi odgovoren… pa čeprav v to napačno početje krene zaradi tega, ker mu nekdo drug okoliščine živetja tako spremeni /običajno gre tu za okoliščine povezane s čustvovanji/, da mu postanejo nevzdržne, ali vsaj nedovoljšnje, pa bi v bistvu tudi v takšnih primerih moralo veljati tisto načelo sokrivca, napeljevalca, pobudnika…).

 

Kakopak, v praksi moja trditev ni resno jemana, daleč od tega – samo nekaj primerov sem doživel, ko sem bil (čez čas) povprašan o tistem kako-pa-si-to-vedel-ko-pa-sva-se-komaj-srečala-in-ti-o-sebi-ničesar-nisem-pripovedoval (zanimivo, kajne, ko nekateri ne vedo, da je moč o sebi pripovedovati tudi na POSREDEN način, pravzaprav malodane celotno resnico o nekom zveš prav na tak način!), medtem ko večinoma vsakdo o sebi krepko več ve, kot bom kdajkoli zmogel vedeti jaz. Pardon, krepko več – »ve«…

 

Nihče ni enoplasten, nihče ni nepogrešljiv in brez pomanjkljivosti, a večina podob-o-sebi je krepko prelepih, dočim so neke posamezne tako krute, da v bistvu skorajda ni zadeve, katere si ne bi zmogle očitati. Pa četudi s to zadevo ni prav nič narobe, z nobenega stališča gledanja.

 

Ja, poznati lastno življenje… vedeti o tem, kako, s čem sem se kdaj izkazal, in kako bi se lahko, ali celo moral… vedeti o vseh svojih uspehih in porazih… lepo, to je vse lepo in prav, a vse to priča samo o poznavanju (svojega) ŽIVETJA, nikakor pa ne tudi o tem, da tisti, ki »sebe pozna«, karkoli zares o sebi ve, kajti – brez poznavanja VZROKOV (ki se ne nahajajo nekje na površju, pač pa so globoko v podzavesti!) ne moreš NIČESAR vedeti drugače, kot po-svoje…

 

Aha, še doklic, tako, za zaključek: ko NE bi bilo možno to, da te nekdo pozna bolje, kot poznaš samega sebe, potem nobena terapija (že itak so takšne silovito redko izvajane in so jih izjemno redki zmožni izvajati!) NE bi zmogla POZDRAVITI (jo odpraviti) neke psihične bolezni… kajti po psihi (podzavesti) obolele osebe »šari« terapevt, prek obolelega (z njegovo/njeno pomočjo) sicer, a kljub temu.

Đole, boš pa vsaj ti…

Nimam fotografij, s katerih bi se v družbi nekih »velikih« kazal, nimam, čeprav sem se rokoval… s Titom, s Kavčičem, s Kučanom, s Tirkom… z Debenjakom, Majerjem, Rusom… z Menartom, s Pavčkom, Svetlano… s Smolarjem, Šugmanom, z Lešnjakom… nimam tovrstnih fotografij. Pravzaprav sploh veliko fotografij ne premorem, le neke stare albume, iz petdesetih, šestdesetih let zvečine, s podobami staršev in bratov ter malodane komajda v svet pognalega sebe, in nekaj kasneje ujetih utrinkov, ki o odraščanju mojih otrok govorijo…

 

V zameno imam veliko spominov, predvsem pa imam veliko tistega, kar je, vsaj meni, vredno pomniti. Tistega, kar se ne dogaja na-vsakem-koraku, celo tistega, kakršno se, načeloma vsaj, običajno sploh ne dogaja. In vem, da se je zgodilo, in vem, da sem imel to srečo, da se je zgodilo prav meni. Pa sem, tudi radi tega, lahko osebnostno večji, kot bi sicer bil, in tudi zato, ker tega doživetega ne pojmujem v podobi neke potrošne robe, v podobi nekega blaga, katerega bi v prodajo ponujal, češ poglej…

Imam srečo, da premorem samokritičnost, na njenih temeljih tudi samozavest, pa nikogar ne potrebujem spraševati o tem, o čemer vem, celo nekih privoljenj iskati.

 

Tu in tam se pripeti, da mi nekdo pokaže fotografijo, na kateri je njegova podoba ob podobi nekega pomembnega. »Simpatično« je, kako jo hiti kazati, samo malo manjka, pa da bi jo razmnožil, vse razmnožke v okvirje dal, potem pa jih obesil na vsak zid svojega bivališča, tudi na zid nasproti straniščni školjki… če lepšega ni, kaže najlepše občudovati!

 

Kadar se tako pripeti, se spomnim neke fotografije, mislim, da so jo celo v podobi razglednice naredili, in jo, takšno, poslali v promet, v uporabo. Na tisti fotografiji sta bili dve podobi, podoba nekega moškega, in podoba osla. Z obveznim pripisom, kakopak, »to levo sem jaz«. Za vsak primer, da v senci pomembnosti ne bi do zmešnjave prišlo…

 

Nekoč, dolgo nazaj, me je, v nekem, sicer neznanem mi lokalu, v katerem sem kavo naročil, in v čakanju nanjo zastavil zapisovati verze, ki so se jeli porajati, natakarica vprašala, če se ukvarjam s pisanjem. Ko sem ji odgovoril, sem izvedel, da je tudi ona nekaj posebnega, kajti zastavila je – pisati spomine. Svoje, kakopak. Pri, morda, tridesetih letih starosti, in na temelju izjemno pomembnega dogodka – prišla je v zadnji izbor za big-braderja… o čem bo še, dodatno, zapisovala, o tem se nisva. Priznam, me tudi zanimalo ni.

 

So, ki so bili sila vztrajni, trenutno se z umirjenostjo izkazujejo, in upam, da jih ne bo zapustila, ko so me nagovarjali v dvoje. Prvič, da moram poskrbeti za izid svojih zbranih-del. Drugič, da moram napisati spomine. In v obeh primerih so samo moj kategoričen ne slišali, z dodatkom – če ne moreš spati brez mojih zbranih del, izvoli, pa izbiraj, zbiraj in zberi, kolikor ti je volja, ter poskrbi za izid. Glede spominov pa…

 

O sebi sproti zapisujem, vsakodnevno. O svojih razmišljanjih, čustvovanjih, značilnostih, in tisti, ki zna brati, zares zna, ne samo da se je črk naučil, tisti zmore o meni vedeti natanko toliko, kolikor mu zmorem sam razkriti, nič manj. Da pa bi pisal kdo je bil, ob najinih srečanjih, lepše oblečen, boljše volje, ali je prdnil, med pogovorom, kaj je rekel, in česa ni, kaj je jedel, pil… mi na pamet ne pride, gre za osebna doživetja, ne za lonec, v katerega bo vsakdo smel svoj nos vtikati…

 

Uresničile so se mi mnoge želje, ki so se porajale že v otroštvu, pa sem mnogo zanimivih spoznal. Krepko več, kot sem si drznil, v nekih sanjavih trenutkih, misliti, da jih bom, na določenih področjih celo vse, kar je bilo vredno spoznati. Ena sama vrzel ostaja, po tem vprašanju, želja, ki se mi je v mojih srednjih letih porodila, je ostala neizpolnjena, nisem imel te sreče, da bi Balaševiću segel v roko. Rad ga imam, še vedno, natanko takšnega, kakršen se skozi besede izpisuje, pa…

 

Pa – če že fotografij s »slavnimi« nimam, in če že spominov, nekih knjižnih, ne bom (s)pisal, potemtakem tudi objavljal ne, potem tu prilepim neko Balaševićevo pesem, pravzaprav prvo, od vseh, katere sem prevedel… vedoč, da zapisane besede tudi o meni pripovedujejo…

 

 

Še ena pesem o prvi ljubezni

 

Nosil sem še kratke hlače, si predstavljal svet drugače,

brez trpljenja in krivice,

sanjal, da v nogometu, če ne prej, potem ob letu

se povzpnem med šolske špice,

ko z neba je priletelo in med rebra me zadelo,

da sem v hipu bil brez glave,

je imela pentlje bele in v nasmehu zažarele

njene so oči sanjave.

 

Prva ljubezen brez vabila sama posije,

za vse življenje v srcu se potihoma skrije.

 

Šola dvignila je lovke z matke, angle, fizke, slovke,

se svoboda je razvnela,

ona se je spremenila, pudri, šminke in senčila,

drage je stvari želela,

v senci njenega početja, vse manj zvezd in vse manj cvetja,

večale so se daljave,

sem prenehal se pehati, stezo zanjo tlakovati,

zrl v nebeške sem planjave.

 

Prva ljubezen brez vabila sama posije,

za vse življenje v srcu se potihoma skrije.

 

Jo, menda, je našla sreča, pravijo, da je noseča

in uspešnega ima moža,

se v bogastvo je ovila, avto, jahta, bela vila

na obali modrega morja,

jaz še vedno dni ne štejem in težavam v brk se smejem,

dušni mir mi zvest je pomagač,

si po svoje ta svet rišem, zvezde štejem, pesmi pišem,

saj ostal prav isti sem sanjač.

 

Prva ljubezen brez vabila sama posije,

za vse življenje v srcu se potihoma skrije.

V krilih nebo…

Bojda v dlani želje sliši,

in prinaša srečo k hiši…

pa čeprav ji ni verjeti,

ko v oranžno gre hiteti…

 

Pikica, ob njej spet pika,

ravno prav za šest velika,

v neustrašnosti ugledna

in, kakopak – radovedna…

 

Prek papirja ne zamuja,

se za hipec ne utruja

ko med črke tam nabrane

v svoje bralne gre poljane…

 

Kot da med cvetovi žanje,

se podaja v svoje branje,

kdaj prekriža se, zavzdihne,

radi tiska včasih kihne…

 

A le leze, neomajno,

željna brati je vztrajno,

in v ničemer me ne moti,

ko drobi po svoji poti…

 

Vsaj nekdo hiti me brati,

vsaj nekomu zmorem dati,

in obenem – ne kljubuje,

z mnenjem mi ne nasprotuje!

 

Kljub temu – oči napreza,

ko med črke z njimi dreza,

to pa ni nikakor zdravo,

zna peljat v bolečo glavo…

 

Pa ponesem jo na plano,

kjer ji sonce razigrano

brž je željo izpolnilo,

v krila ji nebo dahnilo…

»Zadovoljna« lakota…

Nenehna lakota, ki se na vse možne načine izkazuje, ni drugega kot – mašenje težav, tistih psihičnih. Sicer občost rada govori o tem, kako je zadovoljna s svojim živetjem, celo, nevedna, neko srečo lastnega živetja omenja, vendar…

 

V lakoti se izkazuje NEzadovoljstvo, do zadovoljstva zmore popeljati le odprava lakote. Ta pa je, pri občosti, podobna tisti pri pticah, s tem da je pri pticah dolžina ( = kratkost) prebavnega trakta kriva za to, da morajo nenehno jesti (ker malodane sproti tudi izločajo), medtem ko je pri občosti neka druga »kratkost« tisto, kar ji nenehno lakoto povzroča. Tisto lakoto po imeti-še-več-in-še-več…

 

Tvorno bitje premore določene vsebine, iz katerih zmore, sámo in brez poseganja v okolje, ustvarjati, tako zadovoljstvo (lastno in/ali tuje), kakor tudi svojo vrednost. Ni jih veliko, ki zmorejo zares znati, ni jih veliko, ki zmorejo omembe vredno ustvarjati, potemtakem naj bi tovrstne sposobnosti tudi ustrezno učinkovale, celo do samozavedanja, do samozavesti popeljale, vedoč, da si samemu sebi merilo postal, ker v okolju ničesar enakovrednega ne najdeš. Obenem pa – tvorno, razumsko bitje je povsem drugače zasnovano, kot nagonsko, drugače funkcionira, drugače in povsem drugačne vsebine vrednoti, in si k njim prizadeva…

 

Če ničesar nimaš v sebi, potem tudi ničesar iz sebe ne moreš pokazati, do tega dospeti, da bi zadovoljstvo ugotavljal. Brez tega tudi do osebnosti nikoli ne dospeš, posledično tudi do njenega zavedanja, do samozavesti, pač pa ti ne preostane drugega kot – domišljavost, prepričanost v neke lastne vrednosti, ki pa dejansko ne obstajajo. Vsaj v praksi jih ne zmoreš izkazovati. In…

 

Ker dobesedno vsakdo potrebuje neko primerjavo s preostalim, zato, da bi A) razumski lastno napredovanje ugotavljal in B) nagonski dospevanje do lastne »vrednosti« (na večni nagonski hierarhični lestvici, ki kljub vsem nasprotujočim mnenjem večno obstaja, hranjena v podzavesti!), potrebuješ tudi neke osnove, na temelju katerih se lahko primerjaš. In ker nagonski ne razpolagajo s potrebnimi vsebinami, pa se ne morejo napram ostalim kot tisti nekaj-drugačnega-nekaj-posebnega izkazovati, jim ne ostaja drugega, kot da to skušajo doseči z nadomestki. S tistim, pač, do česar je (večinoma) moč dospeti s pomočjo denarja, potemtakem s pomočjo običajnega, nekega vsakodnevnega dela, čeprav…

 

Je hudo, če niti tega nisi zmožen vedeti, da je eno lastna in dejanska vrednost, drugo pa vrednost neke lastnine, s katero razpolagaš, in brez katere si v očeh sebi enakih – zgolj in samo nič. Kar, resnici na ljubo, tudi si…

 

To, prav ta lakota, ta večna potreba (samo)dokazovanja, v kombinaciji z dejansko nevrednostjo, je tisto, kar edino poganja – potrošništvo! In ga zmore celo tako poganjati, da se, majhen kakor si, odločiš, da boš raven kakovosti svojega živetja znižal, samo zato, da boš do nečesa »zavidanja vrednega« dospel, pa mlatiš krompir, zato da v garaži avtomobil loščiš… in ga zmore tako poganjati, da se kot sila nepraktičen izkazuješ, pa se v nekega dragega armanija oblačiš, čeprav bi se lahko prav spodobno za krepko manjšo količino izdatkov oblekel. Pač, v praznih glavah drugo kot neumnost ne uspeva…

 

In je absurd, celo gromozanski absurd, o katerem sicer obči ničesar ne vedo (čeprav »vedo vse«), in ki se izkazuje v tem, da – je tudi med največjimi imetniki neke lastnine, med nekimi super bogataši, nezadovoljstvo še vedno prisotno! Drugače ne gre, pa ne samo zaradi tega, ker čim več imaš, manj te zmore določena posamičnost, neka igračka-»odraslih« veseliti, in se je dokaj hitro naveličaš, pač pa predvsem zaradi tega, ker bo A) vedno obstajal nekdo, ki bo imel več od tebe, ali pa B) ker se bojiš, da bi se ti utegnila tvoja »vrednost« zmanjšati, ker bi te nekdo prehitel, pa se jo trudiš nenehno ohranjati in povečevati. Da, to je tisto stanje, v katerem celo običajni mentalni reveži ničesar o tem ne vedo, da – zaman jim je terjati neke nove pravice, ko pa nikoli ne zmorejo niti do osnovne svobode dospeti, medtem ko so, pa verjemi ali ne, dobesedno – sužnji svojega imetja, in sužnji svojih manjvrednostnih kompleksov!

 

Vidiš, zato pravim, da sem bogat, ker – ne potrebujem nekega mondenega letovišča, ne potrebujem nekega izleta, avtomobila, nakita, česarkoli iz običajnih »vredno(s)t(i)« občestva, niti tega ne potrebujem, da bi me njegovo mnenje zanimalo, da bi se po njem ravnal, ne, zadošča mi zgolj misel, pa tipkovnica, in izpisano, ali pa klop, nekje v senci, da zmorem z nje ptico videti, ji prisluhniti… pa bom že do zadovoljstva dospel. V bistvu mi zadošča že to, da – nisem sredi ničevosti, in da taista ničevost v ničemer v moje življenje ne posega. Do česar je, zaradi posrednega učinkovanja, sicer le izjemoma priti, a kljub temu.

 

Ne, ne, o ničemer ne vedo, pa – dokler jih bo njihov še-več gnal, dokler bodo optimalno gojišče zavisti, do tedaj so njihova govoričenja o življenjskem zadovoljstvu običajen lari fari! Drugače biti ne more, drugače logika ne dopušča.

Strašna zver…

Z neba spustila krila

je neka temna sila…

in kar takoj krenila,

da v strah bi zapretila!

 

Poprej se je smejalo,

poprej se je igralo,

poprej je dete malo

radóst glasnó peljalo…

 

A zdaj… zver nepoznana,

vse bližje naravnana,

in škarje svoje dviga,

pogled mrkó ji šviga!

 

Poprej je vse kipelo,

veselo je donelo,

sedaj pa do kosti

mrazi, mrazi, mrazi…

 

V oklepu zver lomasti,

krenila je napasti,

jo lakota pesti,

pa jesti si želi…

 

Ni druge, kot bežati,

na varno se podati,

ker zver vse bolj preti,

ko škarje v zrak vihti!

 

Res, huda je zagata,

pa vmes poseže tata:

en frc, da poleti,

pa že rogača ni…

Države, državniki, polisranje…

Večji kot je kup gnoja, glasnejši so petelini.

 

Velikost državnika se izkazuje na vhodni strani megafona, ne na izhodni.

 

Bolje bi bilo slišati moč misli, kot misli moči.

 

Šibkost velikih držav so majhni voditelji, šibkost majhnih pa napihnjeni.

 

Zgodovina rada beleži velike, kajti ob ostalih je sploh bilo ne bi.

 

Malo je državnikov, ki si to zaslužijo biti, obenem pa ni ljudstva, ki si državnika zasluži.

 

Je vrag, kadar kmetič v državi svojo gredico gleda.

 

Iz niča zmore samo nič pognati, da s seboj v nič vleče.

 

Kjer vsakdo vstopa v politiko, tam se politika med vlačuge poda.

 

Že res, da so se kot pastirci izkazali, vendar meni volovska vprega ni najljubše prevozno sredstvo.

 

Demokracija je kot slalom, levo-desno, cik-cak, le da se v breg trudi, pa jo nazaj vleče.

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Človekovega sveta ni potrebno spreminjati, le njegovo sestavo.

Nekoč te morda zapojem…

Ko ni glasu

(ne ni, ne ni glasu),

in le pogled je ta,

ki govori

(zgovorne so oči),

prek širnega neba,

začaran svet

(v pravljico ujet),

nevrednih nič besed,

ustavi čas

(ustavi se še čas),

da sme žaret…

 

Do konca vse

(do konca prav vse)

v ples se naravna,

zvezda cveti

(nešteto jih gori),

ko se topi do dna,

pogled lebdeč

(razdaja se dehteč),

in drugega nič ni,

dovolj vsega

(prek celega sveta),

pa le kipi…

 

Nekoč sem smel

zvezde sejati,

in sonce tkati

prek modrega neba,

in sem letel,

v večne daljave,

v nebeške trave,

na vrh sveta…

 

Nekoč sem smel

razpeti krila,

so me nosila

do mavrice srca,

a dogorel

pogled je sreče,

hlad pa pomeče

na pusta tla…

Kada plićak krene…

U plićaku nasuka se lađa,

svako selo svoje zvezde rađa,

pa sa nekog malog neba

sve od petla do tetreba…

Zvezde su na prste stale

da bi u daljinu sjale,

a daljina bogme jaka,

do najbližeg krtičnjaka…

Zdravog stasa, jakog glasa,

pa kad krene da talasa…

bogami i nije loše,

krtice sve pobegoše!

Tako da kad plićak krene

čak i korov će da svene,

dok će njiva biti svaka

ravna i bez krtičnjaka!

Nebo, zvezde, elite…

Ni nebo za blato, pa si blato kar na tleh svoje omisli.

 

Nekoč je bilo elitno nekaj posebnega v pozitivnem, danes je v negativnem.

 

Obstajajo nebeške zvezde, in morske, pa rdeča in zlata… in cel kup nekih novodobnih, katere moraš na kup zložiti, da kup opaziš.

 

Mravljici je Narava dala krila zato, da z nekih tal na druga dospe. In takšnih mravljic dandanes mrgoli.

 

Simpatično je, da celo ljudsko folkloro izvažamo, denimo v Bruselj.

Sanje…

Mravlja sanja o krušni drobtini, orel pa o nebu.

 

Majhnih sanje so majhne, in še najdražje neke vrednosti živetju ne dodajajo.

 

Do svojih sanj sem potreboval le krila, a sem jih s časom raje odrezal. Tudi za sanje je okolje preveč onesnaženo.

 

Nekoč sem sanjal barvne, danes s črnim tušem, na črni podlagi.

 

Lepo je živeti v sanjah, vendar te slej ko prej zbudijo.

Ah, kje je tisti boljši nekoč…

Nekoč so proizvajali kakovostnejše izdelke, zagotavljam, tudi šampone…

 

Danes sem si, po več kot letu, s šamponom umil lase. Slaba roba, dejansko slaba, niti malo sivine mi ni spral!

Ko se pesem umiri…

Neba ni, ki zmoglo bi up mi prižgati,

boga, ki ponujal bi svojo rokó,

kot vselej, na lastnih nogah mi je stati,

pa – dokler bo zneslo, dotlej tudi bo…

 

Ni sence, da žêlel bi z njo se stopiti,

razloga, da skrival bi v njej svoj obraz,

mi v čistem bilo je iskati, dobiti,

umazano pa je pognalo v poraz…

 

Odtekajo reke, odtekajo morja,

še zvezda se vsaka enkrát izgubi,

kaj ne bi življenje, dospe do obzorja,

potem pa le hip, in umanjka poti…

 

Pa kaj bi mi upi, pa kaj bi mi želje,

vse skupaj v tem svetu so le za balast,

spoznal sem hudiča, mi vzel je veselje,

a ni mogel vzeti me v svojo oblast…

 

Neba ni, boga ni, zgolj drobci človeka,

da vsaj tu in tam smeš mu zreti v oči,

živel, odživel, zdaj se čas le izteka,

in z njim tudi pesem se mi umiri…

Z zastavo belo…

Med pametnimi…

Raje sem bedak,

in nič ne vem, kjer ve vsak,

ker da bi onegavljal,

z neumnostjo razpravljal…

ne, ne, to sem počel,

ko upati sem smel

pa v bučah sem iskal…

 

Med pametnimi…

Hudič je tam, kjer aparat

namesto butca zmore znat,

pa čip takoj ti v misel šine,

da z njim bi znanje domovine

prišlo v pritličje, iz kleti,

vendar… čipirati jih ni,

bi predragó vsak servis stal…

 

Obenem pa – že itak trak

spod strojev fabriških jih žene,

da je enak vsem enak,

z majhno razliko v modelu…

in tudi čip, lahko vsak hip

nek stik iz stičnosti mu krene,

se zaustavi mu utrip,

pa up se znajde v bordelu!

 

Pardon, bordel že itak traja,

denar čarobno moč ima

in zanj se sleherni prodaja,

ki najti se nikjer ne zna!

Pardon, ne zmore. Iz obore.

Ne, ne, to s čipom se ne more.

Ni pamet s pametjo cepiti,

in pamet na kvadrat dobiti…

ker bi še več hitela znati,

še več po svoje reševati!

 

Med pametnimi…

Roké v zrak! Na vrh zastavo belo!

Vse drugo jalovo je delo.

Sveti Peter vrsto gleda…

Sveti Peter vrsto gleda,

vrsto gleda in, seveda,

križa se, in to ne malo:

bentiš, se jih je nabralo,

teh, ki v vrsti, tu, pred vrati,

znajo prav ponižno stati!

 

Sama smetana minljiva:

prav nihče se ne preriva,

brez opazke, komentarja,

nekega v podkup denarja,

veze ni in ne poznanstva,

in ne strankarskega članstva!

 

Le od kod so se vzeli,

kje so svoj čas pretrpeli,

da pritožbe ni slišáti,

ko hite vsevprek molčati,

v kilometrih razvrščeni

vsi ponižno postrojeni!

 

Gleda Peter, gleda, gleda

to vzorno sliko reda,

vrag pa v brado si veselo:

čakaj, da jim bo dospelo,

tja do mize, polne jela,

se drugačna bo začela!

Zdaj tega ne vedo niti,

če jim pustil boš vstopiti…

Neka malenkost…

… katere sem se spomnil, ko sem o bebavosti razmišljal…

 

Parlament, alias skupščina – v njej sedi, bojda, cvet ljudstva, potemtakem tisti najbolj pametni, sposobni, vedoči, pa… ko je Pahor s svojo hrvaško kolegico skušal Deželi zagotoviti nemoten plovni dostop do mednarodnih voda, takrat je predlagal, da bi Hrvaška Sloveniji odstopila nek koridor, preko katerega bi bil zagotovljen NEPOSREDEN stik slovenskega morja z mednarodnimi vodami. In takrat…

 

V velecenjenem parlamentu je POL LETA tekla razprava o tem, če je neposreden stik zares neposreden, ali pa je, morda, še nekaj vmes…

Da bo nekoliko lažje…

Svet deželnih ta-naj-ta-pametnih je sklenil, da bodo po novem, v porodnišnicah, novorojene – barvali! In to z neodstranljivimi barvami, deklice v roza, dečke pa v modro. S tem bodo namreč marsikje olajšali poslovanje, kajti, na primer, neka prodajalka ne bo potrebovala spraševati »bi številko dvaindvajset za deklico ali za dečka«, pač pa bo samo otroka pogledala, in že pravo obutev izbrala…

Nedvomno kaže pozdraviti tovrsten napredek, kot, kakopak, tudi vse ostale, zlasti zaradi tega, ker omenjeni Svet ni ostal samo pri tej odločitvi, pač pa je sklenil tudi to, da bodo vsem novorojencem, potemtakem dečkom – operativno odstranjevali solzevode. Tudi to je praktično, ne bo več treba dečkov učiti, naj se ne jočejo, ker to dedcem ne pristoji…

 

Mimogrede, glede na »razvoj«, v zadnjih desetletjih izkazovan, me ne bi presenetilo, ko bi dejansko do česa podobnega prišlo.

Šolana…

Se tega je preveč nastlalo…

Na vsaki pedi spričevalo,

na njem podpis, in žig, ime,

ki, bojda, vse o znanju ve…

 

Se tega je preveč nastlalo…

Kot da bi neko nakovalo

znalo spreminjati bedake

v znalce neke, učenjake…

 

Se tega je preveč nastlalo…

Pa manjka čisto, čisto malo,

da še poslednji idiot

postal izšolan bo gospod…

Razumeti in vedeti…

Da, najprej je določeno vsebino potrebno razumeti, da bi naknadno, torej posledično, zmogel o njej tudi vedeti! Obenem pa – kdor NE razume nekih osnov, nekih delov (in o tem NE ve), ta tudi o celoti NIČESAR NE more vedeti! Pardon, se opravičujem, »ve«, celo vse »ve«, tako kot sleherni povprečnež, po-svoje, kakopak, pa – tako, kot je »vedel« o ploščati Zemlji, tako so tudi danes njegove »resnice« daleč od dejanskih. Ne samo daleč, pač pa, če geometrijsko ponazorim, so za 180 stopinj stran od dejanskih resnic (da, na-glavo-obrnjen-svet, pa pamet »ve«, da jo priložnost-naredi-za-tatu, dočim razum ve, da priložnost zgolj omogoči lopovu, da se kot lopov izkaže)…

 

Nagonska bitja, potemtakem tudi človejaki, NIMAJO enovitega zavedanja, oziroma, če prevedem – niti sebe kot celote se NISO zmožni zavedati, vedeti o sebi! Niti sebe! Zato tudi so nagonska bitja, zato tudi se izkazujejo z nenačelnostjo, z nemoralnostjo, zato tudi znotraj ISTIH vsebin in v odvisnosti od okoliščin (različnih), v katerih se znajdejo, ISTE zadeve obravnavajo zdaj kot plus, drugič kot minus! Banalen primer…

 

Okoriščanje na račun drugih je NEetično, potemtakem bi tudi moralo biti nedopustno in (ob)sodbe vredno, vsako in vselej, vendar – kadar se nekdo DRUG na tak način okorišča, takrat tega ne odobravam, še več, ga obravnavam kot malopridneža, goljufa, izkoriščevalca, lopova… kadar pa na ENAK način SAM prihajam do neke svoje koristi, takrat pa se mi to zdi povsem samoumevno, praktično, dopustno, normalno (VSAKO-priložnost-je-treba-izkoristiti). Pa mi NE bi smelo biti, ko bi v glavi potrebno orodje imel, ko bi, posledično, tudi ustrezna čustvovanja, človeška, premogel!

 

Kdor se niti sebe NI zmožen zavedati, o sebi vedeti (pa da ne kažem samo na človejake, enaka nezmožnost »krasi« težje psihične bolnike in predvsem duševne, pa čeprav so sicer kot razumska bitja zasnovani), ta NE zmore vedeti niti o drugih iz lastnih vrst, kaj šele o človeku, in kaj šele o celoti, o t. im. človeštvu… pa tudi o samem človeškem svetu ne, o njegovih potrebah, načinih in metodah razreševanja problemov ipd! NIČESAR NE more vedeti, ker NIČESAR NE razume! Pa da grem še malo globje, tja, kjer vzroki ležijo…

 

Kdor NIČESAR NE ve o oblikah mišljenja (da, pamet in razum NISTA eno in isto, popolnoma nasprotno, pamet v odnosu do razuma stoji- na-glavi!), o psihi, podzavesti, v kateri se nahajajo dobesedno VSI vzvodi, vsi vzroki izkazovanj slehernega posameznika, kdor ničesar ne ve o značajih, o njihovem ugotavljanju (ne za nazaj, takrat ko nek politik neha dajati, in avtomatično postane baraba… tudi, če je za dajanje objektivno zmanjkalo)… tak pojma NIMA o ničemer, kar sem prej omenjal – o človeku in človejaku, o človeškem svetu, pojma nima! In da ne bo nesporazumov, pojma nima absolutna večina »človeštva« (vključno z VEČINO razumsko zasnovanih… da bi nekaj spoznal, se moram s tem ukvarjati, pa tudi Ajnštajn in Tesla o tem nista vedela!), ne vem, dejansko si ne upam izreči višje številke, a ne vem če vsaj ena deset tisočinka celotne osem milijardne populacije, o tem (vsaj nekaj) ve! Da, takšno ima svet stroko, znanost, zdravstvo, pravo, izobraževanje… pa do konca bi lahko vsa področja našteval, a pri gradbeništvu se vsaj lahko naučiš delati s tistim, kar vidiš in z ostalimi čutnimi zaznavami ugotavljaš, je pa krepko preveč področjih, na katerih so čutne zaznave krepko premalo, za dospetje do dejstev, do resnice!

 

»Samo« zaradi tega tudi švicarska-pot in garažna-silicijeva-dolina nista uspeli, »samo« radi tega, ker bebavost ničesar ne ve o osnovnih zadevah, samo nekaj vidi, kar ji je všeč, pa že misli, da se da do tega zgolj z rokami, s fizičnim delom priti. In ker je te bebavosti iz desetletja v desetletje VEČ na raznih mestih odločanja, politično-gospodarskega, na primer, zato bodo tudi rezultati njenih prizadevanj vse bolj učinkoviti, v slabem, kakopak! In se film Planet opic ne bo več izkazoval kot znanstvena fantastika, pač pa kot premišljen, resda (za)igran, dokumentarec. Tako da…

 

Obči po-svoje – oprosti, a niti riti si z njim ne bi brisal, toliko je »vreden«!

Besede

Se v črke človek je podal,

da bi jih v besede tkal,

pa da bi z njimi zmogel svet

pojasnjevat in razumet…

 

Ker kamen težka je prtljaga,

pa pot prehitro mu omaga,

izumil lažji je papir,

da z njim beseda gre v šir…

 

Besedam še pomen je pisal,

da lažje z njimi bi orisal

čemu, pa kdaj, tudi kako

mu do spoznanja je prišlo…

 

In rasle so ter se krepile,

besede, hitro se množile,

da bi nastal problem pereč,

jih danes je krepko preveč…

 

Za silo pisat vsak jih zna,

a redek jim pomen pozna,

in v rabi, ki o vsem vse ve,

praznine rade jih krase…

 

Kako bi rekel – nedosledne

postale so povsem nevredne,

polna utvar, polna laži

beseda ceno izgubi…

 

Še zlasti tista nekdaj častna

postala je povsem zloglasna,

in ji drugače biti ni,

kjer niti drobca ni časti…

 

Pa vsak dan bolj ta lep planet

v besede silne je odet,

čeprav vse manj jih je preštet

katerim je še moč verjet.

»Učenje« spoštovanja…

»Učijo« jih empatije, »učijo« jih spoštovanja. Čemu sem zapisal besedo učijo v navednicah?! Preprosto, ker naj bi bilo učenje proces, v katerem se tudi nečesa NAUČIŠ, in ne zgolj neka formalna dejavnost, izključno sama sebi namenjena!

 

Kaj je to spoštovanje? Nič drugega, kot oblika čustvovanja, če bolj podrobno zapišem – podoba občudovanja! Občudovanje pa je tisto izkazovanje, v okviru katerega nekomu ali nečemu neko VREDNOST PRIZNAVAŠ, in to vrednost kot nekaj nevsakdanjega, posebnega pojmuješ!

 

Jih je treba učiti spoštovanja oziroma občudovanja?! Res?! Potem pa povej, kako, za hudiča, znajo občudovati nek avtomobil, neko jahto, palačo, neko stanje na bančnem računu, ali vse tisto, kar nekemu športniku, igralcu, pevcu… slava nosi?! Obenem pa povej…

 

Kakšno je to »spoštovanje«, če te »(na)učijo« da MORAŠ spoštovati nek položaj, neko funkcijo, še krepko slabše, če te »(na)učijo«, da MORAŠ »spoštovati« VSAKOGAR, kajti…

 

Kot prvo – čustvovanj NE zapovedujemo, pač pa se sama od sebe porajajo, v nasprotnem so hlinjena, lažna! Kot drugo pa – če je nekdo predsednik žabje-mlake, ali nek uniformiranec, ali učitelj, kdorkoli… ga moram »spoštovati« zaradi njegovega delovnega mesta, pa čeprav se kot baraba izkazuje?! In, kot tretje – če MORAM »spoštovati« VSAKOGAR – mar se ta vsakogar ne nanaša tudi na lopova, prevaranta, morilca?!

 

Ne, NE da se naučiti spoštovati neko VSEBINO (etičnost, v njenih okvirih poštenost, uvidevnost, dobroto… in razne sposobnosti s področja ustvarjanja/tvorjenja), katere tisti, katere učiš, NE premorejo, pa je niti toliko NE morejo poznati, da bi se jim o njej vsaj malo »sanjalo«, NE da! In – če občutijo željo po tem, da bi tudi sami imeli občudovan avtomobil, jahto, palačo, bančni račun, če skušajo na vse kriplje vsaj približek temu občudovanemu narediti, pa vsaj čim boljšo znamko nečesa, česarkoli, pridobiti, kako, za vraga, se ne trudijo tudi sami postati vsaj malo etični (to je sicer v praksi NEizvedljivo, ker ne moreš biti malo ne-etičen in malo etičen, a kljub temu, vsaj trud bi morali izkazati… ko bi takšne vsebine poznali, ko bi o njih vedeli)?!

 

NI, spoštovanje NI značilnost nagonskih bitij, kajti spoštovanje terja (ne da bi to kot prisilo občutil) tisti korak-nazaj, terja SEBE dati v PODREJEN položaj, in nikakor tistega, s čemer se občost izkazuje, sebičnosti in domišljavosti, tudi tiste v stilu vsi-smo-enaki. So, ja, dejansko so enaki, a le med seboj, do človeka pa jim ohoho manjka!

In znova…

… predslovesna noč morda neke tri ure, po delčkih nabrane, minula pa niti sekunde spanja. In znova »matast«, in znova bo nedelja zgolj nedelja, dan, namenjen počitku. In perilu, kakopak.

E, ribica tatina…

 

Baje bi se moral s treningom, avtosugestivnim, predrugačiti, in bi tudi znal, in zmogel, čeprav – se kaže odvajati tistega, kar se, celovito gledano, kot pozitivno izkazuje?! Kaže čustvovanja pobijati, jih izničevati?! Ne vem, to katoliška vera že dolgo časa počne, pa se s prav nič lepimi rezultati ne izkazuje…

 

Ne, ne, raje pogrešanju pustim, da mi po svoje čas kroji, bi me bolj skrbelo, ko bi o tem, da imam rad govoril, obenem pa njene odsotnosti ne bi občutil.

Času nimam časa dat…

Nimam času časa dat,

venomer hiti,

venomer hiti jemat

dneve in noči,

in še to mu ne zadošča,

pa se ne ženira

kadar nad menoj se sprošča,

reže me, secira…

 

Se ne meni, sploh ne vpraša,

le v tik-tak vztraja,

ko dodaja, da odnaša,

jemlje in razkraja,

meni pa ga ni prositi,

v to se ne podajam,

skušam v korak mu iti,

a vse bolj zastajam…

 

Do želja mi sploh ne sega,

revam ni več biti,

vljudno me v voz vprega,

zna ga naložiti,

včasih mi slepoto hlini,

gluh za vse težave,

a predvsem – vselej razblini

v neke se daljave…

Odločil sem se!

Na današnji dan, pred devetintridesetimi leti, sem enega najlepših delov življenja doživel, rodilo se mi je najstarejše, hči. Kakopak, tudi preostala moja rojevanja niso nič manj lepa bila, in tudi sicer ne bi znal reči katero dete imam raje, ko pa imam vse najraje, in dovolj rad, da jih bolj ne morem imeti…

 

In se mi je dan, takšen, kakršen se je v omenjeni obletnici ponudil, v odločanje vrinil, nekako tako… dete ti je v svoje štirideseto krenilo, štirideset si jih, poleg nekih epigramov, zbral v rokopisu, daj, zanemari vse pomisleke, upanj sploh pozivaj ne, in pošlji zadevo. Večerne, večerom razdane… sem naslovil zbirko, ji za popotnico v culo nek če-bo-bo-če-ne-pa-ne pridodal, in zavoj že plesnivih sanj ter plastenko odvrženih pričakovanj, da lakote in žeje ne bo trpela. Sicer nisem med tistimi, ki pravijo, da beseda nič ne stane, a tudi med tistimi ne, ki je ne bi zmogli prenesti, tako v lastnem izrekanju, kakor tudi v slišanju oziroma v branju. Potemtakem – tako ali drugače, čas bo tekel naprej…

 

Sicer bi raje videl, ko bi mi »Vesolje« objavili, a sem ugotovil, da sem za pametne preveč butast, ali pa preveč bogokleten, za vešče nekih razodetij. Nisem prvi, ne poslednji, domnevam, pa se s tem vsaj malo tolažim.

 

Da, poslal sem, in se naravnal v pričakovanje tistega žal-ampak-ne odgovora…