Nimam
času časa dat,
venomer
hiti,
venomer
hiti jemat
dneve
in noči,
in še
to mu ne zadošča,
pa se
ne ženira
kadar
nad menoj se sprošča,
reže
me, secira…
Se ne
meni, sploh ne vpraša,
le v
tik-tak vztraja,
ko
dodaja, da odnaša,
jemlje
in razkraja,
meni pa
ga ni prositi,
v to se
ne podajam,
skušam
v korak mu iti,
a vse
bolj zastajam…
Do
želja mi sploh ne sega,
revam
ni več biti,
vljudno
me v voz vprega,
zna ga
naložiti,
včasih
mi slepoto hlini,
gluh za
vse težave,
a
predvsem – vselej razblini
v neke
se daljave…
Ni komentarjev:
Objavite komentar