Edina
vera, ki mi je sprejemljiva, je vera v tisto, za kar vem, da je pravilno, da
brez njega ne more biti človeškega sveta… pa v konkretnem svetu, kakršen se
izkazuje, in v katerem si številne vere »prizadevajo« za boljše, ohranjajoč obstoječe,
ne vidim osnove, na kateri bi zmogel neka upanja temeljiti. Ko bi tako počel,
bi zanikal kakršnokoli možnost spreminjanja, ko bi tako počel, bi pristajal na
to, kar je, in kar si pristanka ne zasluži, ko bi tako počel, bi samemu sebi,
svojim željam po drugačnem, lagal.
Dovolj
je bilo časa, tako za poskuse, po vrsti neuspele, kakor za spoznanja, pa če do
njih ni bilo moč, potem, očitno, vera v neumnost, in vera neumnosti, nista
pravi način.
Edina
vera, ki mi je sprejemljiva, in v kateri se ne upam kot brezkompromisen vernik
izkazovati, poln upa ter v odsotnosti dvoma, ker… ker vem, da iz nemogočega ni
moč mogočega narediti, pa nikakršne spremembe ne bo, na bolje, kakopak, vse
dotlej, dokler se sestava človekovega sveta ne bo spremenila, in bo v tem svetu
samo človek ostal.
In takrat bogovi ne bodo potrebni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar