Pesnikovo
je, da piše zato, da bodo drugi razlagali o tem, kaj je hotel povedati…
Ne vem,
kako je pri obrtnikih, ki se ukvarjajo s pisanjem, pa imajo celo urnik dela, v
okviru katerega morajo besedno normo izpolniti, domnevam, pač, da zgolj
obdelujejo določeno temo, pri čemer skušajo zadosten obseg napisanega doseči,
in pri čemer predvsem skušajo svoj obrtni izdelek narediti skladno z nekimi
opredelitvami in pravili pisanja. Ki je pri njih delo, delo in predvsem – delo.
In ko tako zapisujejo določena dogajanja, zvečine ponujajo v branje tisto, kar
je moč dobesedno razumevati, celo potrudijo se, da barve opisujejo, pa kakšne
hlače je neka oseba oblekla, in podobno, da po nepotrebnem ne daljšam…
Poezija.
Kakopak, govorim o tistem, kar sam pojmujem pod to besedo. Pri poeziji je
drugače, ali bi vsaj moralo biti. Že res, da je tudi pri poeziji neka (za)misel,
ki se kot najboljša izkaže takrat, kadar je ne skušaš iskati in loviti, pač pa
se sama od sebe pojavi, pomeni, da je spontano nastala, »sama od sebe« (kar
sicer ni res, pač pa je podzavest nekaj časa »mlela« določeno tematiko, preden
je, v podobi nekakšnega »prebliska«, dospela v zavestni del možganov), in prav
tako »sama od sebe« povleče v nadaljevanje, v samo zapisovanje. Tako da –
četudi je poezijo treba delati, osebno temu ne pravim delo, pač pa govorim o
igranju, o garaškem igranju, pri katerem je večina dela opravljena v
preteklosti, v letih in desetletjih, skozi katera se je »pero ostrilo«, se
učilo, dopolnjevalo, nadgrajevalo… medtem ko je sam zapis pesmi, ki naj bi »sama
od sebe« tekla, bolj podoben nekim minutam, potrebnim za to, da v njih loviš
čas, pravzaprav loviš besede, ki teko, da ti ne bi ubežale. Če drugače zapišem,
potem to naredim tako, da povem, da te pri pisanju pesmi, bolj kot neka
razmišljanja (ki so, nedvomno, potrebna, če ne zaradi drugega, potem zaradi
same izdelave besedila), vodijo – čustvovanja…
Tisti,
ki se ukvarja s pisanjem, in je vsaj povprečno produktiven – ne vem, če si
nekje beleži o tem kje in kako se je počutil, ko je neko pesem pisal, kaj in
kako je ob tem razmišljal, ne vem, odvisno od količine njegovega pisanja, a
zase vem, da celo naslove svojih zapisov v bistvu malodane sproti pozabljam,
kajti pri pisanju me ne vodi kopičenje in registriranje napisanega, pač pa samo
pisanje. Da, celo naslovi, s katerimi sem sam naslavljal, katere pomnim, so
tako redki, da bi jih zelo hitro naštel. In – čeprav ne pomnim svojih besedil
(a zmorem vsako prepoznati, kot svoje delo, po »podpisu«, svojem, katerega v
pesem »vgradim« v več njegovih podobah), jih zmorem, ko bi jih ponovno, po
nekem času, bral, doživljati na podoben način, domnevam vsaj tako, kot sem jih
doživljal takrat, ko sem jih pisal. Drugače ne gre, če je poezija zares poezija
in kot taka izkaz spontanosti, in ne nekega razmisleka…
Na kaj
sem mislil, ko sem pisal, kako sem te misli občutil, kaj sem hotel z njimi
povedati… nek približek vsega tega bi znal izkazati, s pojasnilom, in nič več, a
se ne bi upal kategorično o tem govoriti, in jamčiti, da je temu res tako. Čemu
sem to zapisal? Preprosto, ker skozi ves čas nekega šolskega učenja raznorazni
učitelji učencem, dijakom, študentom razlagajo o tistem »kaj je pisec hotel
povedati«. Že sama opredelitev takšnega razlaganja, ta »kaj je hotel…« je
napačna, kajti domnevam, da avtor s tem, ko nekaj napiše, nič več ne želi
povedati, pač pa je že povedal. In je še dodatno zanimivo to, da ti razlagalci,
ki svoje razlage s silno vnemo izkazujejo, ničesar osebnostnega o avtorju ne
vedo, niti tega v kakšnem miselno-čustvenem stanju, v kakšnem okolju…se je
takrat nahajal, kaj ga je spodbudilo oziroma izzvalo, da se je lotil zapisati…
in je še bolj zanimivo, da taisti pojasnjevalci v absolutni njihovi večini
ničesar ne pišejo, se kot avtorji ne izkazujejo, sploh ne poznajo značilnosti
dela-igre, imenovane(ga) pisanje… pa kljub temu, ker tako piše v učnem
programu, ne samo pojasnjujejo, pač pa celo zahtevajo, od učečih se, da te
razlage sprejmejo v podobah nekakšnega literarnega svetega-pisma, kot edine
pravilne, kot edine merodajne!
Nekoč
se mi je, na nekem srečanju, zgodilo, da mi je nekdo, takrat, ko se še nisva
predstavila drug drugemu, razlagal – moj zapis, nato pa tudi mene. Zanimalo me
je, kaj bo načaral, v tej svoji vedoči razlagi, in sem ga nekaj časa celo
poslušal, nato nekaj časa z njim, in povsem neuspešno, svoje razumevanje
predstavljal, da bi na koncu ne zdržal več, pa sem mu povedal, da meni moje in
mene razlaga…
In, da
ne pozabim – nikar resno jemati uvodne trditve…
Ni komentarjev:
Objavite komentar