Neba
ni, ki zmoglo bi up mi prižgati,
boga,
ki ponujal bi svojo rokó,
kot
vselej, na lastnih nogah mi je stati,
pa –
dokler bo zneslo, dotlej tudi bo…
Ni
sence, da žêlel bi z njo se stopiti,
razloga,
da skrival bi v njej svoj obraz,
mi v
čistem bilo je iskati, dobiti,
umazano
pa je pognalo v poraz…
Odtekajo
reke, odtekajo morja,
še zvezda
se vsaka enkrát izgubi,
kaj ne
bi življenje, dospe do obzorja,
potem
pa le hip, in umanjka poti…
Pa kaj
bi mi upi, pa kaj bi mi želje,
vse skupaj
v tem svetu so le za balast,
spoznal
sem hudiča, mi vzel je veselje,
a ni
mogel vzeti me v svojo oblast…
Neba
ni, boga ni, zgolj drobci človeka,
da vsaj
tu in tam smeš mu zreti v oči,
živel,
odživel, zdaj se čas le izteka,
in z
njim tudi pesem se mi umiri…
Ni komentarjev:
Objavite komentar