Neke
misli ženem,
drugim dopustim,
da ko v
žalost krenem
hipce
si slepim,
neke bi
boleče,
druge
malo manj,
ene ni
do sreče,
do
pričakovanj…
Rade se
množijo,
paše prek
glavé,
dan za
dnem rojijo,
kamorkoli
že,
brez
obleke, mreže
s
krošenj jih lovim,
nič več
ne zareže
ko kak
pik dobim…
Nočejo
oditi,
nimajo moči,
mi brez
njih ni biti,
v njih
moj čas živi,
niso več
zvedave,
še
preveč vedo,
a
nikdar prek glave
in nič
več v nebo…
Neke
misli ženem,
danes sonca
ni,
skušam,
da ne venem,
da mi
moč zdrži,
ni
slepilu dano,
da bi
zaljšal čas,
kjer je
rana z rano
upanju
v okras…
Ni komentarjev:
Objavite komentar