Ko ni
glasu
(ne ni,
ne ni glasu),
in le
pogled je ta,
ki
govori
(zgovorne
so oči),
prek
širnega neba,
začaran
svet
(v pravljico
ujet),
nevrednih
nič besed,
ustavi
čas
(ustavi
se še čas),
da sme
žaret…
Do
konca vse
(do
konca prav vse)
v ples
se naravna,
zvezda
cveti
(nešteto
jih gori),
ko se
topi do dna,
pogled
lebdeč
(razdaja
se dehteč),
in drugega
nič ni,
dovolj
vsega
(prek
celega sveta),
pa le
kipi…
Nekoč
sem smel
zvezde sejati,
in
sonce tkati
prek
modrega neba,
in sem
letel,
v večne
daljave,
v
nebeške trave,
na vrh
sveta…
Nekoč
sem smel
razpeti
krila,
so me
nosila
do
mavrice srca,
a
dogorel
pogled
je sreče,
hlad pa
pomeče
na
pusta tla…
Ni komentarjev:
Objavite komentar