Noč onemela…

In spet, tu je noč,

da tema sme biti,

da zvezdam je moč

v čas se zbuditi,

brez njih bi ne znalo

do pravljic nebo,

brez njih bi zastalo

v hladu oko…

 

In spet je temã,

da Luna živi,

poln krožnik ima,

pa se debeli,

v lica krogleča

kot zdrava deklina,

ponovno nespeča

je moja blazina…

 

So zvezde v daljavi,

tu misel jih greje,

se čas ne ustavi,

da pravljice šteje,

ni želje, da smela

bi k Luni letet…

le noč onemela,

in v temi ves svet.