Bi ali ne bi…

Zadnji čas razmišljam o tem, če bi neki založbi ponudil zbirko svoje lirike, in tehtnica nikakor ne želi pridodati razmisleku, pa da bi se v neko stran nagnila. Zavedam se namreč…

 

… tega, da knjige niso najbolj priljubljeno potrošno blago, v teh, konkretnih »časih«, da ima kakovostno pisanje nehvaležno vlogo, v odnosu do plehkosti, ki je pameti všečna, in da takšna nehvaležna vloga še toliko bolj velja za poezijo, ki nikdar ni bila ne najbolj brana, ne najbolj prodajana/kupovana oblika literarnega izraza, obenem pa…

 

… tega, da ne sodim med »domoljubne« zapisovalce, in tudi sicer, zaradi svojih razmišljanj in besed, nikdar nisem neke obče popularnosti dosegal, pač pa se imam za vse objavljeno bolj nekemu uredniškemu okusu zahvaliti, kot pa nekemu povprečnežu, ki še najraje določene kritičnosti bere po principu kdo-bo-koga-zajebal…

 

… tega, da je v časih silne »kultiviranosti« in »civiliziranosti«, tudi v založništvu, temeljno vodilo dobiček, pa je bolje neko tuje sranje, dobesedno sranje, v domači, družinski oskrbi prevesti, potem pa štancati za relativno male-pare…

Vsega tega se zavedam, in vse to še zdaleč ne govori v prid temu, da bi rokopis poslal, obenem pa…

 

Tudi motiva za konkretno moje razmišljanje nisem našel, doslej. Zaslužek vsekakor ni, bore malo je moč »zaslužiti«, avtorjem, s knjigami, v tako razsvetljeni Deželi, in verjetno bi v relativno kratkem času neprimerno več zaslužil, ko bi, na primer, nekomu prebelil stanovanje…

 

Tudi moje-ime-na-platnici me ne vleče več, že dolgo ne, je preveč nabranega, tako povsem avtorskega, kot prevajalskega, pa v nekih izborih vključenega, da bi me to še vedno vznemirjalo, celo gnalo in pognalo, pa…

 

Ko bi rekel, da bi, s to zbirko, ko bi bila izdana, seveda, delček svojega dela za dlje v času ohranil… tudi to bi bil zgolj nek lari-fari, kajti ležati-na-polici ni ustrezno v-času-ohranjanje obenem pa ob vsem, kar sem spisal, nekaj deset pesmi gor ali dol nikakršnega pomena nima. Tako in tako po meni mene več ne bo, da bi lahko preverjal, do kdaj sem trajal, če sploh…

 

Kakorkoli že, pridno zbiram gradivo, v bistvu sem ga, vsaj večinoma, že nabral, morda še pesem, dve, tri dodam, čeprav je že nabranih dovolj, in verjetno dodajam samo zaradi tega, da bi si še nekaj časa za razmisliti pridobil, kajti – tako, kot me vleče, nekaj, česar niti opredeliti ne znam, da bi poslal, tako me vse tisto, o čemer vem, odvrača od zamisli, pa se bom v kratkem odločil o tem, čemu bom dal prednost. Itak ne mislim z nekimi upanji poslati, z njimi sem že razčistil, nasploh. Kdo ve, morda pa se celo reaktiviram, in si delovno mesto nekega urednika najdem… ni boljšega, kot je tihi dogovor med tovrstnimi, v smislu ti meni, jaz tebi, ali pa, če kar pod lastno streho sebe kot vselej ustreznega prepoznavaš, ne nazadnje, knjige je treba delati…

 

Bi ali ne bi? Ne vem, čakam na vetra piš, pa da vidim kam bo tehtnica krenila…