Hvala, od srca, za skrb…

Danes sem prejel sms sporočilo, katerega dobesedno prepišem:

 

»Dober dan. Rad vas imam in sporočam, da je JEZUS BOG, ki je umrl na križu za vaše grehe in vstal od mrtvih po treh dneh. Pokesajte se danes iskreno za vselej direktno JEZUSU, odvrnite se od grehov in izmišljenih malikov, ki ne obstajajo, ter verjemite v srcu to, kar je storil JEZUS za vas in boste na novo rojeni ter odrešeni. Drugače greste v neskončen pekel brez dvoma, kjer bo jokanje in škripanje z zobmi. JEZUS JE EDINA POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE.«

 

Kakopak, ne morem, da nekaj besed ne bi pripisal…

 

Najprej – se opravičujem, ker nisem odgovoril na prejeto sporočilo, in ker odgovor zapisujem tukaj, vendar… kar nekaj časa je tega, kar sem sklenil, da se bom z neumnostjo in z bolniki čim manj ukvarjal, in svojih besed nimam navade kršiti.

 

Nato – hvala, ker »me imate radi«, a ker nisem javno dobro, raje vidim, da me imajo radi tisti, za katere vem, da so takšnega čustvovanja dejansko zmožni.

 

Znova nato – hvala za pojasnitev, glede Jezusa, a, verjeli ali ne, svetopisemsko pravljico sem bral, spomin pa mi tudi ne dela težav, pa se ne nadejam nekih novih razkritij.

 

Jezusu se direktno ne morem pokesati, brezžična povezava mi ne znese tako daleč, poleg tega pa so danes neki oblaki prek neba, obenem pa verjamem, da ima kopico drugega, pomembnejšega dela, pa ga ne bi s seboj obremenjeval.

 

Ne malikujem nikogar, in tudi ne dopuščam, da bi mi malikovalci, katerikoli, solili pamet. Pravzaprav priznam, da pamet bolj malo uporabljam. Se pa strinjam s tem, da je danes, in ne samo danes, veliko izmišljenega, pri čemer ni večje izmišljotine kot je tista, ki neumnost za človeka razglaša.

 

Od grehov se ne mislim odvračati, kajti med njimi je najpoglavitnejši govorjenje resnice! Tisti »štamperle«, dva, ki ga občasno zaužijem, tega mi pa tudi Jezus zmore skozi prste pogledati. Ne dvomim v to, glede na kopico svinjarij, katerih ne vidi.

 

Zame Jezus, odkrito rečeno, ni storil dobesedno ničesar, se še niti spoznati nisva utegnila, razen skozi izmišljeno, celo v neumnosti, obenem pa, upoštevaje doživeto, menim, da se ne bi imel s čem hvaliti, ko bi on bil za to zaslužen.

 

Neskončnost je relativna zadeva, in s časoma se da nanjo celo privaditi, kar pa zadeva pekla, mi ničesar novega ne more ponuditi, kot mi ponuja svet, kako je že rekel pokojni papež, aha, svet hinavskih katolikov.

 

Solza se ne bojim, bojim se tistih, ki jih niso zmožni, glede škripanja z zobmi pa tudi nimam težav, odkar sem malodane brez vseh ostal. Brez dvoma pa pri meni ne gre, sicer bi tudi jaz po »edini poti« hodil, steptani vse do blata, iz katerega se niti glav hodečih ne vidi.

 

Sicer pa se za pomoč ne priporočam, lahko pa s kakšnim naslovom postrežem, v kolikor bi se stanje kot kritično izkazalo.