Na
današnji dan, pred devetintridesetimi leti, sem enega najlepših delov življenja
doživel, rodilo se mi je najstarejše, hči. Kakopak, tudi preostala moja
rojevanja niso nič manj lepa bila, in tudi sicer ne bi znal reči katero dete imam
raje, ko pa imam vse najraje, in dovolj rad, da jih bolj ne morem imeti…
In se
mi je dan, takšen, kakršen se je v omenjeni obletnici ponudil, v odločanje
vrinil, nekako tako… dete ti je v svoje štirideseto krenilo, štirideset si jih,
poleg nekih epigramov, zbral v rokopisu, daj, zanemari vse pomisleke, upanj
sploh pozivaj ne, in pošlji zadevo. Večerne, večerom razdane… sem naslovil
zbirko, ji za popotnico v culo nek če-bo-bo-če-ne-pa-ne pridodal, in zavoj že
plesnivih sanj ter plastenko odvrženih pričakovanj, da lakote in žeje ne bo
trpela. Sicer nisem med tistimi, ki pravijo, da beseda nič ne stane, a tudi med
tistimi ne, ki je ne bi zmogli prenesti, tako v lastnem izrekanju, kakor tudi v
slišanju oziroma v branju. Potemtakem – tako ali drugače, čas bo tekel naprej…
Sicer
bi raje videl, ko bi mi »Vesolje« objavili, a sem ugotovil, da sem za pametne
preveč butast, ali pa preveč bogokleten, za vešče nekih razodetij. Nisem prvi,
ne poslednji, domnevam, pa se s tem vsaj malo tolažim.
Da,
poslal sem, in se naravnal v pričakovanje tistega žal-ampak-ne odgovora…
Ni komentarjev:
Objavite komentar