Na
griču nek gradič,
debeli
so zidovi,
za
njimi pa le nič
in z
njim še časi novi…
Preteklost
gre slavit,
iz nje
sedanjost šine,
neredkokdaj
zna bit,
da šine
v ruševine…
Se,
pač, tako godi,
napredek
kruto zgleda,
kar za
požreti ni,
to
lakoti preseda…
Nič
čudnega, zares,
v času
vse premine,
ko
veter gre v ples
zdrže
le korenine…
Ni komentarjev:
Objavite komentar