Brez laži…

Ni laži, da v noč posveti,

in da zvezde se zbudijo,

ji resnica moč vzame,

ko jo, slej ko prej, razkrije,

pa samo zna zaboleti,

ko utvare se stopijo,

ko globok prepad nastane,

bolečina ko zavpije…

 

Ni laži, da bi prekrila

smrad, ki jo povprek poganja,

pa v nečistem se izkaže,

in vse sanje razkroji,

naj resnica bo nemila,

ljubša mi je od laganja,

ker ne krene, da umaže,

da nevredna pridobi…

 

Sem laži se preobjedel,

sem zaupanje razdajal,

sem podpiral, sem spodbujal,

sem neskončno rad imel…

in se stvarnosti zavedel,

da bi s kletvijo ostajal,

upov več v nikogar vzbujal,

le miru si še želel…

 

Ni laži, da v noč posveti,

ni smradu, da zmore greti,

sebi isto naj odkriva,

v sebi istem naj uživa!

Meni prehudo smrdi,

raje sam, a brez laži!