Pravijo,
ti, ki vse vedo, a ničesar zares, da se nasprotja privlačijo. Ne vem, če se
res, meni se bolj zdi, da se privlači primerljivost, da se enako v enakem dobro
znajde, čeprav… ko malo bolje pomislim, pa ugotavljam občo brezličnost, pardon,
vsaj dvoličnost, neka nasprotujoča si izkazovanja, pač, iz enega in istega izvira
izhajajoča, in ko ugotavljam, da se, itak, imajo radi, same sebe, kakopak,
potem… ja, nasprotja se, očitno, privlačijo, kadar brezosebna neka gmota sebe
obravnava…
Kakopak,
dalo bi se, a samo takrat, kadar pogled ne zmore drugače kot površno, govoriti
tudi o privlačujočih-se-nasprotjih, denimo – ni malčka, ki se ne bi ob bok
velikemu rad postavljal, a tega ne počne zato, ker ga večje mika (ko bi ga, bi
skušal sam rasti), pač pa, ker ga mika lepša samopodoba, povsem neutemeljena z
drugim, kot z neumnostjo, a kljub temu, in, z druge strani, ni velikega (ki,
resnici na ljubo, do velikosti sploh ne sega), ki ne bi med malčke hodil,
čeprav tega ne počne radi drugega, kot, prav tako, zaradi samopodobe, ki naj
bi, čeprav lažno, o njegovi velikodušnosti pričala…
Kadar
si, kot osebnost, in veš kdo si, takrat ne potrebuješ nekih »skupinskih slik«,
za to, da bi skozi nek »mi«, docela nevreden, do lastne vrednosti, umišljene,
dospeval! In takrat si smeš celo to dopustiti, da izbiraš, nenehno in skrbno,
pa da samo med sebi primerljivim iščeš…
Nekoč
sem imel na FB-ju nekaj sto »prijateljev«. Čemu v navednicah? Preprosto, zato,
ker razlikujem med prijateljem, znancem in mimoidočim. In – čemu sem jih imel?
Tudi preprosto, ker drugače, kot s pomočjo komunikacije, ne bi zmogel
ugotavljati, in ugotoviti, do spoznanj ne bi dospel. Do spoznanj o »človeštvu«…
Nekaj
let sem tako proučeval, dan za dnem, se v pogovoru posvetil vsakomur, ki je
želel mojim zapisom »pridodati«, pa čeprav praviloma samo neumnost, tudi
tistim, ki so se izven kroga »prijateljev« prikazovali (svojih besed se ne
sramujem, nimam potrebe, da bi karkoli skrival, pa so vse moje objave javne, s
tem vsakomur dostopne), pa sem zagotovo dovolj velik vzorec nabral, da zmorem
verjeti ugotovljenemu, potem pa, ko so bile ugotovitve že nekajkrat preverjene,
takrat… ob ustreznem hvala-za-sodelovanje sem radikalen rez naredil, v ta krog »prijateljev«,
ga zdesetkal, da bi ga kasneje, in postopoma, na današnjih pet pripeljal. Pa še
temu številu se z uvidevnostjo izkazujem, in ji ne pustim dlakocepiti…
Bolj
kot si mahnjen na čistočo, bolj te umazanija moti. Logično, mar ne? Bolj imaš
rad sladko, bolj se kislega ogibaš. Ljubše kot ti je v tišini, manj te v hrup
vleče. Ja, tako se »nasprotja privlačijo«, in je povsem samoumevno, v okvirih
te »privlačnosti«, to, da – bolj kot zmoreš etično, pošteno, uvidevno, dobro,
bolj te motijo »odlike« občosti, nemoralnost, nepoštenost, sebičnost,
preračunljivost… pa ko dospeš v podobo svoje skrajnosti, ugotoviš, da se ti je
prostor občutno zmanjšal, celo toliko, da ga zmoreš samo z nekaj posameznikov
deliti, pri čemer moraš, žal ali pa ne, še vedno uvidevnosti dopustiti to, da ne
kaznuje določenih odmikov, pač, v smislu vsakdo-zmore-(po)grešiti…
Dobivam,
nenehno dobivam neke prošnje, na omenjenem FB-ju, za »prijateljstvo«, pa se,
ker ne želim kar tako »odpikati«, podam na strani prosilca, da dve stvari
ugotovim: ali je sploh kakšna vsebina na njih, ali zgolj izkazovanje obče
neumnosti (da, res je, bolj kot je butasto, večje je zanimanje!), in kolikšen
je krog »prijateljev«, pa, neizogibno – tam, kjer jih je nekaj sto, tudi nekaj
tisoč, tam, praviloma, ničesar zanimivega mi ne najdem. In prošnji ne ugodim…
Ne, ne,
nasprotja se zmorejo privlačiti samo tam, kjer nek krvoses v svoji žrtvi
interese, svoje, kakopak, išče, da bi sebi pridobil, če drugega ne vsaj pot do
izpolnitve temeljnih življenjskih ciljev, med katere tudi dom in družina
sodita. In je zanimivo, kadar se dve kupici, že sami po sebi polni nasprotij,
najdeta, in se, druga drugi enaki, samo dopolnjujeta, blaženo, s temi svojimi
privlačnimi nasprotji, da se njihov obseg samo še poveča…
Da,
privlačne sile. In ko mi nekdo skuša pojasniti, kako sva si podobna, obenem pa…
okolje se mu samoumevno zdi, nič kaj pretresljivo moteče, cel kup prijateljev
ima, z vsemi, ne samo s prijatelji, se dobro razume, ve, da je svet pretežno iz
dobrih sestavljen… oprosti, a tvoja kompatibilnost s preostalim mi niti malo o
najini podobnosti ne govori, prej o nasprotnem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar