»Zadovoljna« lakota…

Nenehna lakota, ki se na vse možne načine izkazuje, ni drugega kot – mašenje težav, tistih psihičnih. Sicer občost rada govori o tem, kako je zadovoljna s svojim živetjem, celo, nevedna, neko srečo lastnega živetja omenja, vendar…

 

V lakoti se izkazuje NEzadovoljstvo, do zadovoljstva zmore popeljati le odprava lakote. Ta pa je, pri občosti, podobna tisti pri pticah, s tem da je pri pticah dolžina ( = kratkost) prebavnega trakta kriva za to, da morajo nenehno jesti (ker malodane sproti tudi izločajo), medtem ko je pri občosti neka druga »kratkost« tisto, kar ji nenehno lakoto povzroča. Tisto lakoto po imeti-še-več-in-še-več…

 

Tvorno bitje premore določene vsebine, iz katerih zmore, sámo in brez poseganja v okolje, ustvarjati, tako zadovoljstvo (lastno in/ali tuje), kakor tudi svojo vrednost. Ni jih veliko, ki zmorejo zares znati, ni jih veliko, ki zmorejo omembe vredno ustvarjati, potemtakem naj bi tovrstne sposobnosti tudi ustrezno učinkovale, celo do samozavedanja, do samozavesti popeljale, vedoč, da si samemu sebi merilo postal, ker v okolju ničesar enakovrednega ne najdeš. Obenem pa – tvorno, razumsko bitje je povsem drugače zasnovano, kot nagonsko, drugače funkcionira, drugače in povsem drugačne vsebine vrednoti, in si k njim prizadeva…

 

Če ničesar nimaš v sebi, potem tudi ničesar iz sebe ne moreš pokazati, do tega dospeti, da bi zadovoljstvo ugotavljal. Brez tega tudi do osebnosti nikoli ne dospeš, posledično tudi do njenega zavedanja, do samozavesti, pač pa ti ne preostane drugega kot – domišljavost, prepričanost v neke lastne vrednosti, ki pa dejansko ne obstajajo. Vsaj v praksi jih ne zmoreš izkazovati. In…

 

Ker dobesedno vsakdo potrebuje neko primerjavo s preostalim, zato, da bi A) razumski lastno napredovanje ugotavljal in B) nagonski dospevanje do lastne »vrednosti« (na večni nagonski hierarhični lestvici, ki kljub vsem nasprotujočim mnenjem večno obstaja, hranjena v podzavesti!), potrebuješ tudi neke osnove, na temelju katerih se lahko primerjaš. In ker nagonski ne razpolagajo s potrebnimi vsebinami, pa se ne morejo napram ostalim kot tisti nekaj-drugačnega-nekaj-posebnega izkazovati, jim ne ostaja drugega, kot da to skušajo doseči z nadomestki. S tistim, pač, do česar je (večinoma) moč dospeti s pomočjo denarja, potemtakem s pomočjo običajnega, nekega vsakodnevnega dela, čeprav…

 

Je hudo, če niti tega nisi zmožen vedeti, da je eno lastna in dejanska vrednost, drugo pa vrednost neke lastnine, s katero razpolagaš, in brez katere si v očeh sebi enakih – zgolj in samo nič. Kar, resnici na ljubo, tudi si…

 

To, prav ta lakota, ta večna potreba (samo)dokazovanja, v kombinaciji z dejansko nevrednostjo, je tisto, kar edino poganja – potrošništvo! In ga zmore celo tako poganjati, da se, majhen kakor si, odločiš, da boš raven kakovosti svojega živetja znižal, samo zato, da boš do nečesa »zavidanja vrednega« dospel, pa mlatiš krompir, zato da v garaži avtomobil loščiš… in ga zmore tako poganjati, da se kot sila nepraktičen izkazuješ, pa se v nekega dragega armanija oblačiš, čeprav bi se lahko prav spodobno za krepko manjšo količino izdatkov oblekel. Pač, v praznih glavah drugo kot neumnost ne uspeva…

 

In je absurd, celo gromozanski absurd, o katerem sicer obči ničesar ne vedo (čeprav »vedo vse«), in ki se izkazuje v tem, da – je tudi med največjimi imetniki neke lastnine, med nekimi super bogataši, nezadovoljstvo še vedno prisotno! Drugače ne gre, pa ne samo zaradi tega, ker čim več imaš, manj te zmore določena posamičnost, neka igračka-»odraslih« veseliti, in se je dokaj hitro naveličaš, pač pa predvsem zaradi tega, ker bo A) vedno obstajal nekdo, ki bo imel več od tebe, ali pa B) ker se bojiš, da bi se ti utegnila tvoja »vrednost« zmanjšati, ker bi te nekdo prehitel, pa se jo trudiš nenehno ohranjati in povečevati. Da, to je tisto stanje, v katerem celo običajni mentalni reveži ničesar o tem ne vedo, da – zaman jim je terjati neke nove pravice, ko pa nikoli ne zmorejo niti do osnovne svobode dospeti, medtem ko so, pa verjemi ali ne, dobesedno – sužnji svojega imetja, in sužnji svojih manjvrednostnih kompleksov!

 

Vidiš, zato pravim, da sem bogat, ker – ne potrebujem nekega mondenega letovišča, ne potrebujem nekega izleta, avtomobila, nakita, česarkoli iz običajnih »vredno(s)t(i)« občestva, niti tega ne potrebujem, da bi me njegovo mnenje zanimalo, da bi se po njem ravnal, ne, zadošča mi zgolj misel, pa tipkovnica, in izpisano, ali pa klop, nekje v senci, da zmorem z nje ptico videti, ji prisluhniti… pa bom že do zadovoljstva dospel. V bistvu mi zadošča že to, da – nisem sredi ničevosti, in da taista ničevost v ničemer v moje življenje ne posega. Do česar je, zaradi posrednega učinkovanja, sicer le izjemoma priti, a kljub temu.

 

Ne, ne, o ničemer ne vedo, pa – dokler jih bo njihov še-več gnal, dokler bodo optimalno gojišče zavisti, do tedaj so njihova govoričenja o življenjskem zadovoljstvu običajen lari fari! Drugače biti ne more, drugače logika ne dopušča.