Bojda v
dlani želje sliši,
in prinaša
srečo k hiši…
pa
čeprav ji ni verjeti,
ko v
oranžno gre hiteti…
Pikica,
ob njej spet pika,
ravno prav
za šest velika,
v
neustrašnosti ugledna
in,
kakopak – radovedna…
Prek
papirja ne zamuja,
se za
hipec ne utruja
ko med
črke tam nabrane
v svoje
bralne gre poljane…
Kot da
med cvetovi žanje,
se podaja
v svoje branje,
kdaj
prekriža se, zavzdihne,
radi
tiska včasih kihne…
A le
leze, neomajno,
željna brati
je vztrajno,
in v
ničemer me ne moti,
ko
drobi po svoji poti…
Vsaj
nekdo hiti me brati,
vsaj nekomu
zmorem dati,
in
obenem – ne kljubuje,
z
mnenjem mi ne nasprotuje!
Kljub
temu – oči napreza,
ko med
črke z njimi dreza,
to pa
ni nikakor zdravo,
zna
peljat v bolečo glavo…
Pa
ponesem jo na plano,
kjer ji
sonce razigrano
brž je
željo izpolnilo,
v krila
ji nebo dahnilo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar