Nimam
fotografij, s katerih bi se v družbi nekih »velikih« kazal, nimam, čeprav sem
se rokoval… s Titom, s Kavčičem, s Kučanom, s Tirkom… z Debenjakom, Majerjem,
Rusom… z Menartom, s Pavčkom, Svetlano… s Smolarjem, Šugmanom, z Lešnjakom…
nimam tovrstnih fotografij. Pravzaprav sploh veliko fotografij ne premorem, le
neke stare albume, iz petdesetih, šestdesetih let zvečine, s podobami staršev
in bratov ter malodane komajda v svet pognalega sebe, in nekaj kasneje ujetih
utrinkov, ki o odraščanju mojih otrok govorijo…
V
zameno imam veliko spominov, predvsem pa imam veliko tistega, kar je, vsaj
meni, vredno pomniti. Tistega, kar se ne dogaja na-vsakem-koraku, celo tistega,
kakršno se, načeloma vsaj, običajno sploh ne dogaja. In vem, da se je zgodilo,
in vem, da sem imel to srečo, da se je zgodilo prav meni. Pa sem, tudi radi
tega, lahko osebnostno večji, kot bi sicer bil, in tudi zato, ker tega
doživetega ne pojmujem v podobi neke potrošne robe, v podobi nekega blaga,
katerega bi v prodajo ponujal, češ poglej…
Imam
srečo, da premorem samokritičnost, na njenih temeljih tudi samozavest, pa
nikogar ne potrebujem spraševati o tem, o čemer vem, celo nekih privoljenj
iskati.
Tu in
tam se pripeti, da mi nekdo pokaže fotografijo, na kateri je njegova podoba ob
podobi nekega pomembnega. »Simpatično« je, kako jo hiti kazati, samo malo
manjka, pa da bi jo razmnožil, vse razmnožke v okvirje dal, potem pa jih obesil
na vsak zid svojega bivališča, tudi na zid nasproti straniščni školjki… če
lepšega ni, kaže najlepše občudovati!
Kadar
se tako pripeti, se spomnim neke fotografije, mislim, da so jo celo v podobi
razglednice naredili, in jo, takšno, poslali v promet, v uporabo. Na tisti
fotografiji sta bili dve podobi, podoba nekega moškega, in podoba osla. Z
obveznim pripisom, kakopak, »to levo sem jaz«. Za vsak primer, da v senci
pomembnosti ne bi do zmešnjave prišlo…
Nekoč,
dolgo nazaj, me je, v nekem, sicer neznanem mi lokalu, v katerem sem kavo
naročil, in v čakanju nanjo zastavil zapisovati verze, ki so se jeli porajati, natakarica
vprašala, če se ukvarjam s pisanjem. Ko sem ji odgovoril, sem izvedel, da je
tudi ona nekaj posebnega, kajti zastavila je – pisati spomine. Svoje, kakopak.
Pri, morda, tridesetih letih starosti, in na temelju izjemno pomembnega dogodka
– prišla je v zadnji izbor za big-braderja… o čem bo še, dodatno, zapisovala, o
tem se nisva. Priznam, me tudi zanimalo ni.
So, ki
so bili sila vztrajni, trenutno se z umirjenostjo izkazujejo, in upam, da jih
ne bo zapustila, ko so me nagovarjali v dvoje. Prvič, da moram poskrbeti za
izid svojih zbranih-del. Drugič, da moram napisati spomine. In v obeh primerih
so samo moj kategoričen ne slišali, z dodatkom – če ne moreš spati brez mojih
zbranih del, izvoli, pa izbiraj, zbiraj in zberi, kolikor ti je volja, ter
poskrbi za izid. Glede spominov pa…
O sebi
sproti zapisujem, vsakodnevno. O svojih razmišljanjih, čustvovanjih,
značilnostih, in tisti, ki zna brati, zares zna, ne samo da se je črk naučil,
tisti zmore o meni vedeti natanko toliko, kolikor mu zmorem sam razkriti, nič
manj. Da pa bi pisal kdo je bil, ob najinih srečanjih, lepše oblečen, boljše
volje, ali je prdnil, med pogovorom, kaj je rekel, in česa ni, kaj je jedel,
pil… mi na pamet ne pride, gre za osebna doživetja, ne za lonec, v katerega bo
vsakdo smel svoj nos vtikati…
Uresničile
so se mi mnoge želje, ki so se porajale že v otroštvu, pa sem mnogo zanimivih
spoznal. Krepko več, kot sem si drznil, v nekih sanjavih trenutkih, misliti, da
jih bom, na določenih področjih celo vse, kar je bilo vredno spoznati. Ena sama
vrzel ostaja, po tem vprašanju, želja, ki se mi je v mojih srednjih letih
porodila, je ostala neizpolnjena, nisem imel te sreče, da bi Balaševiću segel v
roko. Rad ga imam, še vedno, natanko takšnega, kakršen se skozi besede
izpisuje, pa…
Pa – če
že fotografij s »slavnimi« nimam, in če že spominov, nekih knjižnih, ne bom (s)pisal,
potemtakem tudi objavljal ne, potem tu prilepim neko Balaševićevo pesem,
pravzaprav prvo, od vseh, katere sem prevedel… vedoč, da zapisane besede tudi o
meni pripovedujejo…
Še ena pesem o prvi ljubezni
Nosil sem
še kratke hlače, si predstavljal svet drugače,
brez
trpljenja in krivice,
sanjal, da
v nogometu, če ne prej, potem ob letu
se
povzpnem med šolske špice,
ko z neba
je priletelo in med rebra me zadelo,
da sem v
hipu bil brez glave,
je imela
pentlje bele in v nasmehu zažarele
njene so
oči sanjave.
Prva
ljubezen brez vabila sama posije,
za vse
življenje v srcu se potihoma skrije.
Šola
dvignila je lovke z matke, angle, fizke, slovke,
se svoboda
je razvnela,
ona se je
spremenila, pudri, šminke in senčila,
drage je
stvari želela,
v senci
njenega početja, vse manj zvezd in vse manj cvetja,
večale so
se daljave,
sem
prenehal se pehati, stezo zanjo tlakovati,
zrl v
nebeške sem planjave.
Prva
ljubezen brez vabila sama posije,
za vse
življenje v srcu se potihoma skrije.
Jo, menda,
je našla sreča, pravijo, da je noseča
in
uspešnega ima moža,
se v
bogastvo je ovila, avto, jahta, bela vila
na obali
modrega morja,
jaz še
vedno dni ne štejem in težavam v brk se smejem,
dušni mir
mi zvest je pomagač,
si po
svoje ta svet rišem, zvezde štejem, pesmi pišem,
saj ostal
prav isti sem sanjač.
Prva
ljubezen brez vabila sama posije,
za vse
življenje v srcu se potihoma skrije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar