Vsake
toliko slišim, da bo nekdo na novo začel, pa…
Sam na
novo ne morem, se je preveč starega v meni nabralo, pa bi sebe ne imel, ko
taistega ne bi upošteval, obenem pa dvomim, da bi se hotelo odpraviti. In tudi,
ko bi se, bi s takšno odpravo pljunil na vse, za kar sem si v preteklosti
prizadeval, in se odpovedoval, to pa bi bila krepko prevelika žrtev, da bi jo
za sprejemljivo imel. V najboljšem primeru…
Bi
lahko neko novo pot zastavil, po kateri itak ne bi mogel po starem hoditi, le z
upoštevanjem poprej sprejetih, in vselej veljavnih mi načel, vendar ne vem, če
obstaja, takšna, ki bi me v prepoznanem kamorkoli drugam popeljala, kot – v prepoznano,
potemtakem v isto, v čemer sem. Kot da bi z enega vrtiljaka na drugega sedel…
Da bi
preizkušal tisto, česar v preteklosti nisem… ne, toliko neresnosti si ne bi
dovolil, vedoč, da je čas potreben za to, da vsaj do osnov nekega poznavanja
dospeš, obenem pa ne vidim področja, ki bi bilo bistveno drugačno od tistih, po
katerih sem potoval, in bi me hkrati zanimalo. Da pa bi samega sebe slepil,
vedoč, da to počnem, me pa tudi ne mika. Sem se že dovolj, v preteklosti, ko
sem upal in zaupal, da bi z obojim opravil, ob spoznanju, da potrebnih osnov ni
bilo…
V boga
ne verujem, hudiča in usodo le v šali dopuščam, in v prenesenem pomenu, ko
zapisujem, glede »posmrtnega življenja« mi je jasno, kot slednja materija se bo
tudi ta, iz katere sem sestavljen, na najmanjše drobce razpustila, da bi jo, v
kolikor bo moji volji ustreženo, veter ali voda ponesla v neznano… pa bom tam
na novo začel, vstopati v pozabo. To je edino »na novo«, katerega si obetam, in
se mi prav nič mučno ne kaže.
Ni komentarjev:
Objavite komentar