Trditev,
ki jo uvodoma zapišem, se bo zdela kot nemogoča, kot skregana z resnico, kot
nesprejemljiva, čeprav še kako ustreza resnici, še kako o dejanskem stanju
govori. In ta trditev se glasi: nikoli, niti za eno sekundo te ne potrebujem
srečati, pa da te zmorem (s)poznati in o tebi vedeti VSE, kar potrebujem vedeti
zato, da te lahko, kot osebo, opredelim, in vedeti celo VEČ, kot o samem sebi
veš ti…
Kakopak,
takoj moram dodati tri opombe!
Prva
opomba.
Zapisana
trditev NE velja v primeru duševne obolelosti! Pri duševnem bolniku je namreč
tako, da zmorejo v njem (v istem telesu). sočasno in nenehno, obstajati ŠTIRI
podzavestne podobe, če preprosto zapišem, štiri osebe, med katerimi sta dve
povsem nasprotujoči si, kontradiktorni (kot če bi rekel, da je, na primer,
lonec hkrati in prazen, in do vrha poln!)… pri njem je tako, da se te podobe
druga druge NE zavedajo, a se zmorejo, kljub temu, nekako koordinirati, se
menjavati, v odvisnosti od okoliščin (takrat, kadar ena podoba »živi«, takrat
ostale »počivajo«, mirujejo, so skrite)… pri njem je tako, da se zmore leta
dolgo, morda tudi celo svoje živetje, nekomu izkazovati v eni sami, stalni
podobi, za njegovim hrbtom (torej v njegovi odsotnosti) pa popolnoma drugače,
tako popolnoma drugače, da bi vsakdo, ki bi to osebo (s)poznal v VSEH njenih
podobah dejal, da je nekaj takega nemogoče, čeprav je še kako mogoče!
Torej:
trditev, da (s)poznaš duševnega bolnika zmore veljati SAMO v primeru, da ga
imaš priložnost spoznati v VSEH njegovih podobah. In to bi tudi »strokovnjaki«
morali vedeti, vendar, žal, ne vedo.
Druga
opomba.
Zapisana
trditev NE govori o tem, da poznam življenje nekoga, kajti ne morem ga poznati,
če z njim ne živim nenehno skupaj, v vsakem trenutku… ne morem ga poznati tudi
takrat, ko mi ta oseba pripoveduje o svojem življenju, kajti ob določenih
dogodkih nisem bil zraven, da bi lahko presojal, obenem pa ne vem koliko je
sogovornik zmožen OBJEKTIVNEGA ugotavljanja, koliko pa mi po-svoje doživeto
razlaga, potemtakem subjektivno. NE, trditev ne govori o poznavanju življenja,
pač pa osebe.
Tretja
opomba.
Za
takšno poznavanje moraš zadostno vedeti o psihi, o njenem delovanju, o njenih
značilnostih, o njenih izkazovanjih. Takšno poznavanje pa ni ravno pogosto posejano…
Da bi
nekoga mogel (s)poznati, potrebujem »samo« zadostno količino pogovorov, nekih izmenjanih
besed (lahko slišanih ali branih, vseeno), besed, namenjenih različnim
področjem živetja, torej različnim temam, in različnim okoliščinam, znotraj
katerih se to živetje odvija. »Samo« to, pa zmorem o nekom (z)vedeti – vse!
Po
njegovih zmožnostih razumevanja in pojmovanja ugotovim zasnovanost te osebe, in
stanje, v katerem se nahaja. Tri možnosti:
-
nagonsko
zasnovana oseba (nerazumska);
-
sicer
razumsko zasnovana, a z okrnjeno zmožnostjo razumevanja, tudi čustvovanja (tu
gre za učinkovanje tistih miselnih in ravnanjskih kalupov, o katerih sem že
pisal, v katere skuša občestvo, s svojo »vzgojo«, vsakogar stlačiti),
potemtakem za osebo z, recimo temu tako, okrnjenim zdravstvenim stanjem;
-
razumsko
zasnovano osebo z neokrnjenimi zmožnostmi lastnega izkazovanja (za svoja mlada
leta, ko o tem še ničesar nisem vedel, ne morem ugotavljati, koliko takšnih, če
sploh, sem srečal, v kasnejših letih pa samo eno, pa še pri tej z določeno mero
uvidevnosti njeno brezpogojno razumsko delovanja obravnavam).
Nadalje
ugotovim njegove zmožnosti čustvovanja, in, med ostalim, ali je oseba uvidevna
ali sebična, ali je dobra, ali zgolj običajno »dobra«, ali zmore zares imeti
nekoga rada, ali pa ni zmožna preseči tistega najprej-sebe-imeti-rad…
V
okviru miselnih zmožnosti ugotovim, če je sogovornik načelen ali nenačelen,
etičen ali neetičen, pošten ali običajno »pošten«.
Ugotovim
ali je samokritičen ali domišljav (prvo izkazovanje temelji na dejansko
obstoječih sposobnostih, drugo na neobstoječih, umišljenih). Ugotovim celo to,
ali je do sebe (pre)strog ali (pre)blag, kajti – ni ga, nikoli ga ni bilo in
nikoli ga ne bo, ki bi znal svoj čas odživeti brez storjene napake! So pa
takšni, katerih te napake pretirano niti ne motijo, in jih zmorejo v nedogled
ponavljati, in takšni, redki sicer, a kljub temu, ki so sami sebi najhujši
tožniki, sodniki in biriči, pa se do konca svojega časa, zaradi storjenih
nepravilnosti, »grizejo«, čeprav…
Da,
tudi to je zanimivo, to, da ugotavljaš koliko je nekdo sam od sebe zašel na »kriva
pota«, koliko pa je v to bil malodane »pahnjen« (da ne bo nesporazumov, v
končni fazi ima VSAKDO MOŽNOST IZBIRE, vsakdo lahko, v vsakem trenutku reče
ne-tega-pa-ne-bom-naredil, potemtakem je, v končni fazi, storitelj napake zanjo
tudi odgovoren… pa čeprav v to napačno početje krene zaradi tega, ker mu nekdo
drug okoliščine živetja tako spremeni /običajno gre tu za okoliščine povezane s
čustvovanji/, da mu postanejo nevzdržne, ali vsaj nedovoljšnje, pa bi v bistvu
tudi v takšnih primerih moralo veljati tisto načelo sokrivca, napeljevalca,
pobudnika…).
Kakopak,
v praksi moja trditev ni resno jemana, daleč od tega – samo nekaj primerov sem
doživel, ko sem bil (čez čas) povprašan o tistem
kako-pa-si-to-vedel-ko-pa-sva-se-komaj-srečala-in-ti-o-sebi-ničesar-nisem-pripovedoval
(zanimivo, kajne, ko nekateri ne vedo, da je moč o sebi pripovedovati tudi na
POSREDEN način, pravzaprav malodane celotno resnico o nekom zveš prav na tak
način!), medtem ko večinoma vsakdo o sebi krepko več ve, kot bom kdajkoli
zmogel vedeti jaz. Pardon, krepko več – »ve«…
Nihče
ni enoplasten, nihče ni nepogrešljiv in brez pomanjkljivosti, a večina
podob-o-sebi je krepko prelepih, dočim so neke posamezne tako krute, da v
bistvu skorajda ni zadeve, katere si ne bi zmogle očitati. Pa četudi s to
zadevo ni prav nič narobe, z nobenega stališča gledanja.
Ja,
poznati lastno življenje… vedeti o tem, kako, s čem sem se kdaj izkazal, in
kako bi se lahko, ali celo moral… vedeti o vseh svojih uspehih in porazih…
lepo, to je vse lepo in prav, a vse to priča samo o poznavanju (svojega)
ŽIVETJA, nikakor pa ne tudi o tem, da tisti, ki »sebe pozna«, karkoli zares o
sebi ve, kajti – brez poznavanja VZROKOV (ki se ne nahajajo nekje na površju,
pač pa so globoko v podzavesti!) ne moreš NIČESAR vedeti drugače, kot po-svoje…
Aha, še
doklic, tako, za zaključek: ko NE bi bilo možno to, da te nekdo pozna bolje,
kot poznaš samega sebe, potem nobena terapija (že itak so takšne silovito redko
izvajane in so jih izjemno redki zmožni izvajati!) NE bi zmogla POZDRAVITI (jo
odpraviti) neke psihične bolezni… kajti po psihi (podzavesti) obolele osebe »šari«
terapevt, prek obolelega (z njegovo/njeno pomočjo) sicer, a kljub temu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar