Zbudil
sem se ob sedmih, na stranišče sem moral, spustil cucka, da sta iz verande
stekle v svež jutranji zrak, nato pa se odločil, da ne bom več legel, čeprav…
Vso noč
se premika, leze, v spanju, takrat, pač, kadar se obrnem, denimo, na bok, pa ji
nekaj centimetrov, ki se med nama znajdejo, ne predstavlja potrebne bližine,
pač pa leze, in leze, dokler ne zleze v tiščanje k meni, tako da malodane vso
noč čutim njeno glavo, hrbet, ritko, roko, nogo, karkoli, samo da me zaznava.
Kot bi mi hotela zlesti tja, kjer že itak je, nenehno, kjer jo na varnem nosim,
pod kožo…
Bil sem
tiho, nobenih zvokov povzročal, upajoč, da bo še spala. Običajno zna vsaj do
devete, glede na to, da se ji zvečer ne mudi zaspati. A sem se uštel, kajti –
zaznala je, da se ne tiščiva, pa se je namenila v svoje speče »potovanje«,
nekaj minut trajajoče, in ko je ugotovila, da je sama na kavču, je odprla oči,
in s spanjem je bilo konec…
Običajno
dan zastavi razigrano, obilo sonca prikliče v prostor, da se žarki v ples
podajo, in jim je težko slediti. Danes ni bilo tako. Sobota je, dan odhoda.
Bolj bi se crkljala, bolj bi se stiskala, nasmehe je skrbno odmerjala, da pa bi
stresala orehe, iz vreče brez dna, da bi se iskrice radoživosti kresale, ne,
ničesar od tega. In tudi kasneje, ko sva pot do avtomobila zastavila, je
redkobesednost spremljala najine korake, med vožnjo pa… enega samega nasmeha
ne, le nešteto izmenjanih pogledov, pri katerih nama je bilo vzvratno ogledalo
v pomoč, in je sedela, kot kup nesreče, v svojem stolčku, medtem ko sem jo
božal po nogici…
Brezčutnost.
Popolnoma vseeno mi je, ali temelji na naravni zasnovanosti, ali iz bolezni
izhaja, v obeh primerih jo označuje hladna sebičnost, pa me ne zmore, nič več,
do nekega razumevanja popeljati, preveč mi odpora vzbuja, ne samo odpora, kajti…
vse svoje življenje nisem premogel čustvovanja, kateremu pravimo sovraštvo, vse
do zadnjih nekaj let…
Vseeno
je, tej brezčutnosti, za vse in vsakogar, nič je ne zmoti, kadar svojim željam
naproti hiti. Nič! Vseeno ji je, kaj povzroča, vseeno ji je, če druge ubija,
samo da do lastnega zadovoljstva dospe. Da lahko v njem o svoji »ljubezni«
govori, pa da se nauči, prazna in hladna, vsaj nekaj osnovnih besed, s katerimi
se sebi, in tistim, ki itak ničesar ne vedo, o tej »ljubezni« laže. Po sistemu
odloži-ko-tvojemu-ugodju-postane-moteče…
Ščurki,
klopi, ose, stenice, mravlje… nikoli nisem sovražil mrčesa, obstaja z razlogom,
in ni na meni, da o utemeljenosti tega razloga ugotavljam, pa jih puščam, ko se
izkazujejo v svojem okolju, delim z njimi prostor in čas, se jim tudi umikam,
in umaknem, kadar tako nanese, le – ko mi skušajo dospevati v bivališče, se v
njem udomačiti, mi v njem svoj način obstajanja vsiliti, ne, takrat pa jih,
brez vprašanja, pokončam. Spočetka sem jih odstranjeval, jih nosil ven, dokler
nisem ugotovil, da je takšno ravnanje povsem nesmotrno, ker se kmalu vrnejo.
Ne, raje pokončam, čeprav jih ne sovražim, le – čemu bi bil uvideven do tistih,
ki sploh ne vedo, kaj to uvidevnost je, ki je ne premorejo?!
Ne, ne
sovražim mrčesa, vsaj do takrat ne, ko se začne prikazovati na dveh nogah! Tisti
običajen ščurek je namreč vedno ščurek, samemu sebi enak, medtem ko dvonog
menja svoje podobe, pa – ko potrebuje, zna biti majhen, »ljubezniv«, »dober«,
ko ne potrebuje več, takrat pa se izkaže s svojo pokvarjeno preračunljivostjo,
ali preračunljivo pokvarjenostjo, vseeno. S smradom, pač, kot sleherno
brezlično govno, in si drugačne obravnave, kot je tista, ki govnu pritiče, tudi
ne zasluži. Pri čemer je samo na to treba paziti, kako postopaš z njim, kajti
tudi takrat, ko ga »samo« pohodiš, moraš čistiti umazanijo, če ne od drugod, s
podplata…
Ja, »ljubezen«
vsepovsod, celo v zraku. Nič čudnega, da o njegovi onesnaženosti nenehno
govorijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar