Strašna zver…

Z neba spustila krila

je neka temna sila…

in kar takoj krenila,

da v strah bi zapretila!

 

Poprej se je smejalo,

poprej se je igralo,

poprej je dete malo

radóst glasnó peljalo…

 

A zdaj… zver nepoznana,

vse bližje naravnana,

in škarje svoje dviga,

pogled mrkó ji šviga!

 

Poprej je vse kipelo,

veselo je donelo,

sedaj pa do kosti

mrazi, mrazi, mrazi…

 

V oklepu zver lomasti,

krenila je napasti,

jo lakota pesti,

pa jesti si želi…

 

Ni druge, kot bežati,

na varno se podati,

ker zver vse bolj preti,

ko škarje v zrak vihti!

 

Res, huda je zagata,

pa vmes poseže tata:

en frc, da poleti,

pa že rogača ni…