Zvezdnim še…

Ni ničesar mi želeti,

ne, ničesar več,

najhuje je, ko obeti

odletijo preč,

jaz pa – kot bedak nek beden

v upanja sem neka

vtkal, da bo nekdo me vreden,

da spoznam človeka!

 

Ni ničesar mi želeti,

k vragu silne želje,

zlu je dano vse razdreti,

skvariti veselje,

jaz pa – le čemu bi v nade,

v neke mile sanje,

ko pa zlo prav vse pokrade,

dobro vse požanje!

 

Jebat ga, so čudna pota

med živali iti,

zlahka skaže se dobrota

za do dna izpiti,

ni prikazni, da bi znala

v duši zacveteti,

raje se s temó pognala

bo cvetove žreti!

 

Ne, ne, le oklep zaleže,

da zveri odvrača,

da prav vselej se na sveže

rana ne obrača,

naj se blato z blatom hrani,

gnilo v gnilem gnije,

naj bo sonce v moji dlani,

da le zvezdnim sije!