Dan

Vsakič, ko se porodi,

se v željé podaja,

mu drugače iti ni,

časa ne dohaja,

vsakič jutro čez obraz,

in večer med sanje,

ne zveni sijoče glas

kadar je vsakdanje…

 

Riše neke si poti,

po katerih hoče,

včasih vodijo oči

v neko nemogoče,

vselej pa na kraj dospe,

tudi prazne vreče,

v nek zaman, ki prazno vse

v pozabo zmeče…